Prepovedani kruh : spomini
Žanr | spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
Založba | Modrijan |
Prevod |
Andrej E. Skubic |
Ključne besede | Spomini |
Žanr | spomini |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
Založba | Modrijan |
Prevod |
Andrej E. Skubic |
Ključne besede | Spomini |
Knjiga Erice Johnson Debeljak je pričevanje, kako in zakaj se odločiš za tako drastično spremembo kot je selitev iz ZDA v Slovenijo. V deželo, kjer za ovinkom divja vojna, kjer se vsi poznajo, deželo, ki jo prevoziš v petih urah in vsaj toliko časa vsakič stojiš tudi v vrsti za papirje. In pri tem je dobro, da poznaš predsednika države. V deželo, kjer dojenčke povijajo na široko, se preobuvajo v copate, okna pa zapirajo v strahu pred prepihom. Kjer je vse majhno; stanovanja, mesta, jezik in parkirišča. Dežela, v katero prideš iz prostranstev in svobodomiselnosti ZDA lahko le in zgolj iz ljubezni do pesnika in slovanske duše, ostaneš pa – ravno zato. In zato, ker se zarečenega t.j. prepovedanega kruha poje največ. (Od tu tudi naslov.) Knjigo sem brala že ob izidu in v spominu mi je za vedno ostal pronicljiv Erikin opis Bebekovega koncerta ob kasetarju v Kudu. Zabaven, a v resnici pretresljiv je še danes. Kot Selma, ki odhaja in je simbol vsega, kar v življenju mine.
Objavljeno: 03.02.2016 12:43:02
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:13
Sarajevo kot tragična ljubezenska zgodba: dekle, ki odhaja od ljubljenega fanta, fant jo gleda, kako odhaja, in vesta, da ne bo nikoli več, kot je bilo.
Zunaj, ko je koncerta konec, stisnem Aleša v kot.
“Pa saj tukaj nihče nikoli ne govori o vojni. Pretvarjajo se, da je ni. Nihče nič ne reče.”
“Kaj pa naj bi rekli?” vzdihne. “Kaj bi to pomagalo? Odšla je. Selme ni več. Ne bo prišla nazaj.” Razširi dlani pred seboj in nasloni glavo na zid. “Ni je več,” ponovi z votlim glasom.