Jaz pa vprašam, kdo to tolče : (temna komedija)

Vprašanje, kaj je delal tvoj oče med vojno, je univerzalno in hkrati intimno. Slej ko prej ti ga kdo postavi, če ne drug, tvoje globoko bistvo, nezavedno, tvoja nerazumna dejanja in tvoje telo. Prav to se zgodi protagonistom v romanu. Slavni režiser očetova dejanja pometa pod preprogo, jih opravičuje in olepšuje, a ob tem je potlačen tudi njegov moralni kompas. Je agresiven, vpleten v posilstva, celo umor dečka. Zato toliko strastneje režira igro svoje hčere, slavne pisateljice Birgit, ki išče odgovore in dedkovo zgodbo vendarle zapiše.
Spremljamo tudi njeno zgodbo oz. posledice materinega zapostavljanja. Birgit je sicer pronicljiva v opažanjih, a v človeški družbi in sama s sabo ne zmore normalno funkcionirati. Živi v umazanem stanovanju, je depresivna, prav tako agresivna, manipulatorska, narcistično motena oseba.
Zamolčane zgodbe se vedno ponavljajo, dokler jih nekdo ne razreši s skoraj angelsko močjo, kot to v zgodbi stori prav Birgitina polsestra Johanka. Ta storilcem odpusti, se z njimi spravi, za sestro in njuna otroka celo vsakodnevno skrbi. A za glavna junaka je šlo vse že predaleč in oba postaneta vojni žrtvi že davno po vojni. Na koncu umreta od bolezni, ki ju vse življenje razjeda od znotraj.
Hkrati smo v romanu priča tudi dogajanju v gledališču, odrski postavitvi in drugim človeškim zgodbam. To so v glavnem zgodbe, kako se vsak oprime moči tudi takrat, ko ta ni moralna ali pa pred njo počepne. Zgodbe o tem, kako totalitarni sistemi in nerazrešene krivice reflektirajo v družinah in kolektivih še v naslednjih generacijah. Z načinom pisanja je češka pisateljica Denemarkova nenehno in neusmiljeno povsem poleg izvira vsakega najsubtilnejšega čutenja in resnice. In le-to in prav taka literatura nas lahko tudi rešuje.