| Žanr | potopisni roman, povest, spomini |
| Narodnost | poljska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Knjižna zbirka Beletrina |
| Prevod |
Jana Unuk |
| Ključne besede | Melanholija, Minljivost, Spomini |
S temi besedami izrazi nastajanje svojih zgodb poljski pisatelj nekje na sredini pripovedi. Dukla, majhen kraj na jugu Poljske, na meji s Slovaško. Le nekaj ulic, tri gostilne, dva veterinarja, dvorec, cerkev. Kaj se sploh lahko zgodi v kraju s komaj dva tisoč prebivalci? Nič, ali pa vendarle kaj. Pisatelj svoja vračanja v ta kraj omejuje zgolj na glavni trg, tamkajšnjo gostilno, spomine na “veselice” ob vročih poletnih večerih, vse to pa je prežeto z nekakšnim odmiranjem, melanholičnim občutenjem, da je v Dukli, še veliko bolj kot kje drugje, vse podvrženo minevanju. Zatorej že na samem začetku pogreb, čeprav znamenitega gasilca, vendarle le pogreb. Minevanje življenja, spreminjanje v prah. Skoraj groteskno je dojemati, da majhnemu kraju, ki tone v pozabi, dajejo neko življenje le še mrtve reči, reči, ki so minile. Čudno pretresljiv je trud od Boga pozabljenega krajana, ki živi v razpadli hiši sredi najrazličnejše ropotije, da bi tej ropotiji vdahnil nekakšen red, pa naj si bo ta red še tako nepotreben. A tudi to ropotijo nazadnje prekrije sneg in reda ni več mogoče videti. Je takšno zaspano, monotono ozračje Dukle posledica dejstva, da ima kraj vendarle svojo znamenitost? Sarkofag zadnje grofice, ki je pred dvesto leti še bdela nad Dukelčani. Ženska, po eni strani izobražena in po drugi vešča spletk, je pokopana v kapeli cerkve, na sarkofagu pa je ovekovečena v svoji človeški podobi iz marmorja. Kot da ne bi bila mrtva, temveč bi spala (podoba grofice Amalije je tudi na naslovnici slovenske izdaje). Pisatelj edino uteho razen v gostilni najde v pogostih obiskih kapele in marmorne podobe Amalije. Zdi se, da ravno v čaščenju te mrtve podobe vidi bistvo življenja v Dukli, ki je tako kot ostanki grofice, samo podvrženo razkroju. Pripoved, najobsežnejša v zbirki z istim naslovom, ni lahko branje. Zahteva potrpežljivega bralca, ki se je pripravljen soočati z minevanjem ali vsaj s statičnostjo položaja, v katerega bralca ujame pripoved. Ne gre zgolj za Amalijo in njene posmrtne ostanke (mimogrede se zdi, da jo pisatelj vidi še bolj mrtvo, kot jo je upodobil umetnik – ta jo je namreč upodobil v trenutnem dremežu s knjigo v roki, kot da se bo zdaj zdaj prebudila, pisatelj pa npr. ob natančnih opisih njene baročne obleke in že malone erotičnem odnosu do njenega čeveljca, knjige nikjer ne omeni.) Zlasti v prvem delu, kjer opisuje svojo otroško erotično prebujanje ob nekoliko starejši, a nič kaj lepi ženski, se bodo ustavljali bralci, ki jim je mar takšnih opisov, ki pa nenazadnje celoto vendarle spet potegnejo v minevanje in razkroj. Mrtva Amalija s svojimi posmrtnimi ostanki vlada kraju, pa naj ga skušajo oživljati turisti, papež ali kdo drug. Bralec, ki razume literaturo, pa bo v nekaterih odstavkih zasledil tudi avtorjevo “poetiko”, način in bistvo njegovega ustvarjanja, o katerem tu in tam razpreda. K njej spada npr. tudi udarni naslov pričujočega zapisa. Andrej Stasiuk, ki je slovenskemu bralcu znan med drugim po potopisu “Na poti v Babadag”, je leta 2007 prejel nagrado Vilenica.
Objavljeno: 18.01.2016 12:29:10
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:06
Dukla torej, par uličic navzkriž, ena cerkev, en samostan in ogrodje sinagoge, kjer se par metrov nad zemljo vraščajo v zid pritlikave brezice. Bila je nedelja in pred Marijo Magdaleno je duhovnik blagoslavljal čredo opranih avtomobilov. Malce naprej so Ukrajinci razpostavili svojo robo na zaprašenih žigulijih in z rokami na prsih opazovali to pogansko ceremonijo. Njihovi avtomobili so brez slehernih blagoslovov premerili velika prostranstva. Robo so imeli ceneno in elegantni verniki so vzvišeno stopali mimo njih. V nedeljo postanejo predmeti nekoliko manj realni, skušnjave pa kakor psi hodijo pri nogi. To je bilo v glavnem orodje: svedri, kladiva, žage in ključavničarski pribor, potemtakem ni bilo nič čudnega, da je takoj po véliki maši izgledalo majčkeno bogokletno. Nihče ni ničesar kupoval in tisti iz Lvova in Drohobiča so obstali v nespremenljivih pozah, pogreznjeni v mlečno bleščavo nevidnega sonca, potopljeni v pričakovanje kakor resnični ljudje z Vzhoda, ki sumijo, da čas nima konca, zato je treba varčevati s kretnjami, iz katerih je narejeno življenje, tako da bi jih bilo dovolj za čim dlje.
(Str. 17)
in nato
Stasiuk ne išče novega ali vznemirljivega sveta. Išče znano, zato se rad vrača v podkarpatske kraje, ki jih je že popisal v Galicijskih zgodbah in Taksimu, na skrajni jug Poljske ob slovaški meji, le korak od Ukrajine, Romunije in Madžarske. Kot zaprisežen ljubitelj periferije in prostorov na meji ničesar se sredi praznine počuti povsem domače. Tako je v središču Dukle tokrat Dukla, istoimensko mesto na jugovzhodni poljski meji, najdaljši tekst v zbirki, okrog katerega krožijo ostali, krajši, še najbolj podobni komentarjem, »fusnotam« dukelske okolice. Onstran Dukle ni ničesar, »naprej ni nič več«, in tudi Dukla sama bolj pripada svetu sanj kot resničnosti: zdaj bledi, grozi ji neobstoj, za steno preneha obstajati, dokler ne izgine in ostane »samo sinja, brezmejna zenica nad preostanki.«
Idejo neobstajanja avtor povezuje z bleščečo belino, ki se razvije v svetlobo. »Vedno sem hotel napisati knjigo o svetlobi. Ne znam najti nič drugega, kar bi bolj spominjalo na večnost.« Na prvi pogled je Dukla sicer vse prej kot svetla. Brezimni pripovedovalec, ki je obenem tudi avtorjev alter-ego, povsod naleti na smrt ali njena znamenja. Če prvi tekst smrt zgolj evocira, se v Dukli, osrednji zgodbi zbirke, tanatalna tematika z uvodnim pogrebom konkretizira ter ostane tako ali drugače prisotna v vseh zapisih. Smrt kot jo podaja Stasiuk je potopljena v svetlobo in vse to prehajanje med svetom živih in onostranstvom potiska zbirko na rob cikličnega brezčasja, morda podobe nekakšne večnosti, ki jo avtor enači z negibnostjo: »Zgodba je negibna /.../ takšna negibnost se vedno pojavi na kraju smrti.« Nič se zares ne premakne, le stvari vedno znova sovpadejo z vnaprej jim določenim prostorom in časom: »Vsa ta potovanja spominjajo na prosojne fotografske plošče. Nalagajo se drugo na drugo kakor stereoskopski posnetki, vendar slika zaradi tega ni niti globlja niti osrejša.« Bolj kot za dogodkovnost gre torej za kopičenje. Na enem samem mestu pripovedovalec uprizarja preteklost in sedanjost, ko v enem samem prizoru svoje nekdanje spomine na Duklo sopostavlja s tistim, kar vidi zdaj, videno pa je v jeziku pogosto ubesedeno z rabo pasiva. Dukla zaživi v vseh svojih časih in podobah, do te mere, da izgubi svojo identiteto in postane univerzalni simbol ne-kraja.
»Toda vrniti se moram k Dukli. Pojavlja se kakor svarilo, brž ko začnem preveč premišljevati o sebi.«
Dukla je zgrajena na protislovjih med svetlobo in senco, bivanjem in nebivanjem, življenjem in smrtjo. Na slogovni ravni gostobesednost uravnoteži z ležernostjo pripovednega tona.
Stasiukova »meditativna proza« (tako jo je vsaj označil nek ameriški kritik) uživa v počasnem ritmu besed, v občutku brezčasja, ki ga ustvarja, ko se potopi v prostor in zajema iz njegove atmosfere. V jezik pretaplja svetlobo in pokrajino, pa tudi enakomerni tok časa. Zbirka morda ni najboljši primer Stasiukove izredne pripovedne poetike, saj nima ne humorja ne pestrosti kakšnega Babadaga, znotraj avtorjevega opusa pa predstavlja pomemben mejnik na poti do »stasiukovstva«. Dukle ni mogoče prebrati na dušek; je posredovanje neke izkušnje, kot taka lahko nagovori ali tudi ne, svojevrstna liričnost počasne, impresionistične pripovedi pa pride do izraza predvsem v počasnem uživanju Stasiukovih s svetlobo presejanih besed.