Oh, ta ljubezen: zgodbe iz moje doline
Žanr | domačijski roman, zgodovinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Škrjanče pri Novem mestu, 2014 |
Založba | samozal. |
Ključne besede | Dokumentarni roman, Zgodovinski roman |
Žanr | domačijski roman, zgodovinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Škrjanče pri Novem mestu, 2014 |
Založba | samozal. |
Ključne besede | Dokumentarni roman, Zgodovinski roman |
Upokojeni novinar, knjižničar in pisatelj Tone Jakše je knjigo izdal ob svojem 70. rojstnem dnevu. Kot sam zapiše v uvodu: »Kakšno darilo naj si za življenjski praznik zaželi človek, ki ga je ves čas, od šolskih dni do upokojitve, spremljala tiskana beseda, vonj po tiskarski barvi in po sveže potiskanem papirju?« Seveda je to knjiga, v kateri je tokrat zbral podlistke, že prej objavljene v Dolenjskem listu, tu pa povezane v splet pripovedi, vezanih na njegovo rodno vas Škrjanče pri Novem mestu.
Gre za zgodovinsko-dokumentarni roman. V zgodbah njegove družine in družin nekaterih vaščanov bralec spoznava življenjske usode ljudi na podeželju, ki jih spremljajo sreča, nesreča ter različne izkušnje, vse pa povezuje ljubezen do rodne škrjanške doline. Dogajanje zajema čas od začetka prve svetovne vojne, od gradnje belokranjske železniške proge leta 1914, pri kateri je pomagal tudi pisateljev oče in o čemer govori prva pripoved, pa vse do časov po drugi svetovni vojni. Gre torej za čas, ki ni tako daleč, pa vendar je mnogim, zlasti mladim, nepoznan, zato je tudi v tem posebna vrednost knjige. Snov za zgodbe je pisatelj črpal iz pripovedovanja starih ljudi, družinskih in drugih dokumentov ter osebnih spominov. Nekatere zgodbe je oblikoval z več domišljije in jim dal večji literarni navdih. Za avtorja pa so v knjigi zbrane resnice o svetu, »ki mi je bil nekoč blizu, a hitro izgineva, zato sem ga zaupal knjigi, ki je po mojem globokem prepričanju tista, ki ga bo otela pozabi«.
V zaključnem delu knjige pisatelj oriše tudi svojo zanimivo življenjsko pot in kratek rodovnik. Še kot študent knjižničarstva in slovenščine na tedanji pedagoški akademiji v Ljubljani je odšel na študentsko izmenjavo na Švedsko, vendar tam ostal kar štirinajst let. Najprej je delal v industriji, nato pa v stockholmski mestni knjižnici, otroke slovenskih priseljencev je učil slovenskega jezika, pomagal ustanoviti Slovensko društvo v Stockholmu, med drugim pa je vodil tudi oddaje o Sloveniji na švedskem radiu in televiziji. Po vrnitvi v domovino se je zaposlil pri Dolenjskem listu. Večino svojih reportažnih novinarskih prispevkov je zbral in izdal v knjižni obliki.
Objavljeno: 17.01.2016 22:41:00
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:06
»O nameravani gradnji belokranjske železnice se je glas hitro razširil po vsej monarhiji in na bodočem gradbišču so se hitro začeli zbirati ljudje, ki so bili vešči podobnih gradenj, pa tudi tisti, ki so bili vajeni od takih gradbenikov živeti. Svoj kos gradbene pogače so si obetali tudi domačini, zlasti prevozniki, gostilničarji in obrtniki vseh vrst, katerih usluge so bile ob nenadnem povečanju prebivalstva tudi bolj iskane.
Spomladi leta 1911 se je začelo zares. Predori, mostovi, nasipi in useki, gradbišča so bila kot mravljišča in na njih je bilo slišati vse jezike srednje Evrope. Največ seveda slovenščine in nemščine, pa tudi češčine, hrvaščine, madžarščine in italijanščine.
Tone je svoje delo pri zakoličenju trase opravil in se poslej zadrževal največ v Metliki, od koder je njegov inženir nadzoroval potek gradbenih del. Bolj poredkoma je prihajal domov, saj se je moral tisti čas človek zanesti le na lastne noge. Njegov glas je torej bolj poredko ujel harmonijo vaške pesmi in Mici se je začela pritoževati, da jo zanemarja. A tudi njo je potegnil vase gradbeni vrtinec. Štemburjeva gostilna v Kandiji je komaj zadostila naraščajočim potrebam in med njenimi natakaricami je postala nepogrešljiva. Tako sta se s Tonetom videla še manj.« (Str. 30)