| Žanr | fantastični roman |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
| Založba | Sanje |
| Zbirka |
Sanje. Roman |
| Prevod |
Marjan Ogrinc |
| Ključne besede | Fantastika |
Nikolikje (1996) je prvi roman za odrasle, ki ga je Neil Gaiman napisal sam. Glavni junak, Richard Mayhew, ima dobro srce in včasih je to dovolj, da te spremlja sreča, kamorkoli greš. Ampak največkrat ni. To spozna ob prihodu v London tudi Richard. Površno gledano bi lahko rekli, da ima vse, kar si je želel: dobro službo, svoje stanovanje in lepo zaročenko. Življenje mu teče znotraj v naprej določenih okvirov, dokler nekega dne v stranski ulici ne naleti na poškodovano dekle in ji ponudi svojo pomoč. Od tega trenutka dalje se znajde v vzporedni resničnosti neznanega Spodnjega Londona, podsveta, kjer vladata tema, nasilje in magija. V njem med odplakami Zgornjega Londona in podganami živijo ljudje, ki so padli skozi razpoke v svetu in Richard proti svoji volji postane eden od njih in si ves čas neuspešno prizadeva, da bi se iz sveta senc vrnil v svoje življenje. Gaimanov prefinjen dar za pripovedovanje in duhovitost bralca posrkata vase vse do presenetljivega konca.
Objavljeno: 15.01.2016 15:44:07
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:05
Markiz je stopil med Richarda in Door. »Ne moreš iti nazaj v svoj stari dom ali v svojo staro službo ali v svoje staro življenje,« je rekel Richardu, skoraj blago. »Nobena od teh reči ne obstaja. Tam zgoraj ti ne obstajaš.« Prišli so do stekališča: kraja, kjer so se združevali trije kanali. Door in Hunter sta se podali po enem, v katerem ni bilo vode, in se nista ozrli. Markiz se je obotavljal.
»Moral se boš kar najbolje znajti tukaj doli,« je rekel Richardu, »v odtokih in v magiji in v temi.« In potem se je nasmehnil, na široko, belkasto: bleščeče režanje, veličastno v svoji neodkritosrčnosti. »Torej – vesel sem, da sva se spet videla. Vso srečo. Če boš preživel še dan ali dva,« je zaupno povedal, »ti morda uspe celo ves mesec.« In potem se je obrnil in odhitel skozi kanal za Door in Hunter.
Richard se je naslonil ob zid in poslušal njihove stopinje, ki so se odmevajoče oddaljevale, in vodo, ki je drvela mimo na svoji poti do črpališč v Vzhodnem Londonu in do komunalnih obratov. »Sranje,« je rekel. In potem je Richard Mayhew, presenečen nad samim seboj in prvič, odkar mu je umrl oče, sam v temi začel jokati. (Str. 125)
in nato