Nečloveška komedija
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | poljska literatura |
Kraj in leto izida | Vnanje Gorice, 2014 |
Založba | Kulturno-umetniško društvo Police Dubove |
Prevod |
Tatjana Jamnik |
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | poljska literatura |
Kraj in leto izida | Vnanje Gorice, 2014 |
Založba | Kulturno-umetniško društvo Police Dubove |
Prevod |
Tatjana Jamnik |
Zgodba nam je še kako znana in vsakdanja: Nihče ne bi pomislil, da se je za vrati te družine dogajalo kaj tako nezaslišanega. Emil Krol je običajen tridesetletnik z učiteljskim poklicem in pisateljskimi ambicijami. Spremljamo ga na poroko sestrične, kmalu za tem pa že na poti v Budimpešto, kjer po literarnem večeru spozna bodočo partnerko, pedagoginjo Natalie. Prav kmalu si postaneta oddaljena, še bolj, ko si ona zaželi otroka. Tudi v službi mu ne gre najbolje, saj ga obtožijo malomarnosti in kraje ter ga, v resnici po krivem, odpustijo. Postane pisatelj, zaposli se v fotokopirnici, medtem pa preučuje zapiske študentov, predvsem tiste o smrti. Načrtuje samomor. Natalie je noseča in obvesti ga, da ga zapušča. Hladnokrvno jo umori in truplo razkosa. Pri transportu paketa s truplom ga dobijo. Torej zgodba sama po sebi res ne bi bila nič posebnega, kar je pri njej genialno, je to, da se lahko ves čas nasmihaš ali tudi na glas režiš pisateljevi pronicljivosti, opisom situacij, stvarnosti, Emilove notranjosti, klikom v njegovi glavi ter našim občečloveškim zablodam in vprašanjem o resnici. Vsa ta norčavost in lahkotonost knjigo v bistu delata zelo resno in vredno razmisleka o tem, kaj nas spreminja v “morilce” in kdo ali kaj tu v resnici mori. Romanu sledita še dve samostojni deli: Da capo in NN, v obeh je perspektiva pripovedovanja zamenjana, tako kot že v prvem, ko iz onostranstva spregovori tudi Natalie. Izredno pisanje poljskega pisatelja, zelo dober prevod Tatjane Jamnik.
Objavljeno: 11.01.2016 14:45:58
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:59
Tako to zgleda, še huje pa je, kadar se taki prašiči razmnožijo in po grajskem dvorišču teka cela čredica; ona si ogleduje konice svojih škorenjcev, on si trebi zobe, njuni mladiči pa pljuvajo v spomeniško zaščiten vodnjak in vpijejo:”Oči, slina leti točno tri sekunde!”
Nedaleč stran je plaža, tamkaj živi obmorski bestiarij. Do rjavega ožgane punce se motajo po sprehajališču, otožni zagoreli ženskarji srkajo pijačo in določajo lego žrtev, tako da v njihovo smer obračajo boljši profil, tistega s piercingom. Vsi natlačeni na pesku, ležijo, sedijo, se suvajo, direndaj – pravzaprav to zgleda kot begunsko taborišče.