Don Camillo in Peppone
Žanr | humoristična kratka proza |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Celje, 2013 |
Založba | Celjska Mohorjeva družba |
Prevod |
Vasja Bratina Dean Rajčić |
Ključne besede | Humor |
Žanr | humoristična kratka proza |
Narodnost | italijanska literatura |
Kraj in leto izida | Celje, 2013 |
Založba | Celjska Mohorjeva družba |
Prevod |
Vasja Bratina Dean Rajčić |
Ključne besede | Humor |
Italijanski pisatelj, novinar, satirik, humorist in karikaturist Giovannino O. Guareschi (1908-1968)je najbolj zaslovel prav s prigodami o don Camillu in Pepponeju, ki so prvič izšle leta 1948 pod naslovom Don Camillo, kasneje pa je izšlo še veliko zgodb v različnih izdajah. Zbirka je doživela velik uspeh, zato ne čudi, da je bil po njeni predlogi in Guareschijevem scenariju posnet tudi film s slavnim francoskim igralcem Fernandelom in Ginom Cervijem v glavnih vlogah, ki mu je sledilo še 5 nadaljevanj, v drugih zasedbah pa še dve.
Prvih 50 zgodb o župniku brez dlake na jeziku in zagrizenemu “rdečemu” županu nas popelje na zabavno bralno potovanje, kakršnih ni veliko. Don Camillo je karizmatični desničar z veliko karakterno in telesno močjo, no, tudi komunistični župan Peppone za njim ne zaostaja. Med njima stalno prihaja do neskladij in prepirov, merjenja politične in drugih moči so na dnevnem redu. Vendar oba protagonista drug drugega zelo spoštujeta; čeprav navzven delujeta robato in marsikdaj nasilno, pa v ozadju prevladuje dobrohotnost. Kombinacija vsega tega (in seveda če dodamo Guarescijev izvrstni stil pisanja) je simpatična situacijska komika, ki še danes prepriča in osvaja bralce po vsem svetu.
Objavljeno: 07.01.2016 10:48:03
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:58
Don Camillo je bil poštenjak od nog do glave, vendar je poleg izjemne lovske strasti posedoval tudi čudovito dvocevko in občudovanja vredne naboje Walsrode. Za nameček je bilo zasebno lovišče barona Stocca oddaljeno samo pet kilometrov od vasi in je pomenilo pravi izziv, ker so se ne samo divje živali, temveč tudi okoliške kokoši naučile, da se morajo le zateči za ograjo iz kovinske mreže, in že se od tam lahko smejejo v obraz vsem, ki jim hočejo zaviti vrat.