Res sem srečna

Pokimala sem in se pretvarjala, da razmišljam o tem, ampak uspavalne tablete pomenijo ranljivost. To, kar sem res potrebovala, je bilo, da bi bilo spet tako, kot prvi dve leti najinega razmerja, ko sva z Lukom prepletena ležala, ko se mi je spanec izmikal, a nisem čutila potrebe, da bi ga lovila. Nekajkrat, ko sem bila budna, sem videla, da so kotički Lukovih ust tudi med spanjem zavihani navzgor. Lukova vedrina je bila kot pršilo proti komarjem, ki sva ga nanesla v počitniški hiši njegovih staršev na Nantucketu, tako močno, da je pregnala strah, tisti vedno prisotni občutek, da se bo zgodilo nekaj hudega. Ampak v nekem trenutku – no, če sem iskrena, pred osmimi meseci, ko sva se zaročila – se je nespečnost vrnila. Luka sem začela odrivati, ko me je hotel zbuditi, da bi v soboto zjutraj tekla čez Brooklynski most, kar sva zadnja tri leta skoraj redno počela. Luke ni slep, vidi, da se odmikam, ampak za čuda mi je samo še bolj vdan. Kot da je pripravljen na izziv, da me spremeni nazaj.