| Žanr | družbenokritični roman, vojni roman, zgodovinski roman |
| Narodnost | afriška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
| Založba | Založba/*cf |
| Zbirka |
Kaif |
| Prevod |
Marjeta Novak Kajzer |
| Ključne besede | Genocid |
Murambi, knjiga o okostjih, je nadvse pretresljiva, natančno izpisana pripoved o grozotah, ki jih je zmožen človek v svojem najnizkotnejšem, najbolj brezčutnem, zavedenem in pohlepnem ravnanju. Je knjiga o krutem, brezvestnem in skritem političnem preigravanju in apetitih zahodnega sveta z Afriko ter o posledicah vmešavanja v napetosti med tamkajšnjimi plemeni. Je spomenik genocidu v Ruandi, ki se je dogajal nedolgo nazaj, t.j. v letih 1992-1994, ko je bilo v samo 100 dneh pobitih okoli milijon ljudi, predvsem predstavnikov tamkajšnjega manjšinskega plemena Tutsi. In ne smemo pozabiti, da ta knjiga, četudi govori o Afriki, govori tudi o črnem madežu krivde, o odgovornosti, ki jo mora priznati Francija, ki neposredno tega zločina resda ni zgrešila, je pa dala orožje v roke bodočim ubijalcem, ki niso skrivali svojih namenov. To je branje, ki boli in ob katerem pomislimo, da ima tudi odpuščanje svoje omejitve.
Objavljeno: 04.01.2016 08:00:21
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:57
Srce mi je začelo zelo močno biti in strahovito sem si želel govoriti z nekom. Ozrl sem se k sosedu na moji levi, ki ni niti enkrat odprl ust. V naročju je držal pet ali šestletno dekletce. Bila je prav ljubka v obleki s škrlatno rdečimi rožami. Moški je v resnici skrivaj jokal. Ga je tako razžalostila Habyarimanova smrt? Prav mogoče, vseeno pa bi me to malo začudilo. Ljudje običajno ne objokujejo svojega predsednika, če jih ravno ne snema televizija. Prav res, preprosti ljudje morajo zaradi teh afriških predsednikov toliko pretrpeti, da si o njih gotovo ne delajo iluzij. To je stvar logike in pika. (str. 12)
in nato