O fotografiji
Žanr | esej |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2001 |
Založba | Študentska založba |
Prevod |
Vesna Velkovrh-Bukilica |
Ključne besede | Fotografija |
Žanr | esej |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2001 |
Založba | Študentska založba |
Prevod |
Vesna Velkovrh-Bukilica |
Ključne besede | Fotografija |
Susan Sontag, soustanoviteljica in kasneje tudi predsednica PEN-a, katere izhodiščni vir zanimanja sta modernistična etika in estetika prve polovice 20. stoletja, je sprva na prigovarjanje urednikov za New York Times Review napisala le en esej o fotografiji. Temu je sledilo dodatno raziskovanje in nadaljevanje objav, kasneje pa danes že kultna in mnogokrat citirana in uporabljena knjiga o pojavu, ki nas, kot zaključi Jure Mikuž v spremni besedi, “uči gledati pojav, ki nas uči gledati”. Gre za iskanje resnice o fotografiji. Le-ta res laže? Se s fotoaparatom smeš vmešavati v življenje ljudi ali jih lahko le obiščeš? Koliko resnice je v tem, da ti fotoaparat ukrade dušo? Po drugi strani pa, ali ni fotoaparat potni list, ki izničuje meje in družbene zavore? Eseji so literarno privlačno uporabno in filozofsko branje v času, ko se svet duši v podobah. Ob vsem ponuja tudi znanje o nekaterih likih iz zgodovine fotografije, še posebej zanimive Arbusove, slovenski prevod pa še posebej bogato, že omenjeno spremno besedo Jureta Mikuža o avtorici s pomenjljivim naslovom: Varuhinja modernizma.
Objavljeno: 03.01.2016 11:51:26
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:56
Fotoaparat/puška ne ubija, torej se zlovešča metafora zdi navaden “blef” tako kot fantaziranje kakega moškega, da ima med nogami puško, nož ali orodje. In vendar je v dejanju fotografiranja nekaj plenilskega. Fotografiranje ljudi je nasilje nad njimi – namreč v tem, da jih vidimo kot oni sebe nikdar ne vidijo, v tem da jih spoznamo tako, kakor oni sebe ne morejo poznati; fotografiranje sprevrže ljudi v predmete, ki jih je mogoče simbolično posedovati. Tako kot je fotoaparat sublimacija strelnega orožja, je fotografiranje človeka sublimiran umor – mehak umor, po meri žalostne, prestrašene dobe.