Vrat materinega telesa

Za Vrat materinega telesa bi težko rekli, da je roman. Morda po obsegu, se je pa tudi sam avtor najbolj nagibal označbi spomin. Nič čudnega, Mirko Kovač je pač avtor, za katerega je pretežno značilno, da piše o stvareh in ljudeh, ki ga (ali pa so ga nekoč) neposredno obdajajo. A vendar bi težko rekli, da je Vrat materinega telesa zgolj biografsko delo. Že res, da sta njegova glavna akterja avtorjeva starša, in tudi ostali prebivalci majhne hercegovske vasi v bližini Trebinja, a vendar si avtor jemlje dovolj svobode, da preseže biografski okvir. Precej podobno, kot to postori tudi v vseh ostalih svojih delih. Skozi svojo specifično perspektivo, ki nikakor ni enolična ali dolgočasna, pa četudi ponavljajoča, vedno nadnacionalna in »nadreligiozna«. Skozi perspektivo, ki stremi k objektivnosti. Brez nepotrebnih olepševanj in grajanj. Skozi perspektivo iskanja resnice, ki pa ni vedno lepa, a tudi grda ne. Je pač resnica. In prav v tej perspektivi je izrazna moč Mirka Kovača, enega najpomembnejših pisateljev druge polovice 20. stoletja na področju naše bivše skupne domovine in meni najljubšega. Pisatelja, ki je v tem okolju pustil neizbrisen pečat in brez katerega bil konkreten literarni prostor precej osiromašen.