Beli kralj: roman

Roman madžarskega pisatelja, rojenega v Romuniji, je postavljen v socialistično blokovsko naselje 80. let 20. stoletja, najverjetneje v Romuniji, kjer je avtor odraščal. Pripovedovalec je enajstletnik z vzdevkom Džata, ki mu neke pozne jeseni tako rekoč pred očmi odpeljejo očeta v zloglasno delovno taborišče Donavski jez. V ozadju naj bi bil podpis neke peticije, ki je bila za takratne oblasti sovražno dejanje. Džata se dolgo ne zaveda, kaj se je v resnici zgodilo, sledi le očetovemu naročilu, naj bo zdaj on “moški pri hiši” in naj skrbi za mamo. Tudi mama mu ne razkrije, kaj se je v resnici zgodilo in fant le postopoma, skozi svojo otroško naivnost spoznava, da očeta dolgo, morda celo nikoli več ne bo videl. V slogu notranjega monologa se tako skozi osemnajst poglavij razkrivata Džatov pogled na svet in njegova vera, da se bo oče vendarle vrnil. Sam je tipični paglavec svojih let, zna ušpičiti marsikatero neumnost, sam ali s sošolci, za kar je po navadi kruto kaznovan, a vse to jemlje preprosto kot del vsakdana, del svojega odraščanja. Dogodki v poglavjih so osupljivo polni krutosti, naj si bo nasilja oblastnikov nad dečkovo materjo, ki bi rada spet nazaj moža oz. očeta, ali nasilja sošolcev ali učiteljev nad fantom, ki je zaznamovan z nepokornim očetom. Pa tudi krutosti znotraj sorodstva, saj je dečkov stari oče visok partijski funkcionar in kot tak seveda poln očitkov in zamer do Džatove matere, ki je v njegovih očeh glavni krivec za sinov prestopek zoper oblast. Proti koncu romana stari oče vendarle tudi sam začne nekoliko izgubljati zaupanje v sistem, ki mu je vse življenje zvesto služil. Krut je tudi človekov odnos do živali, naj si bo odnos dedka do nemočne mačke ali nekdanjega jetnika do nemočnih ptičev. Eno in drugo dejanje lahko razumemo kot krutost in izživljanje nad nemočnimi posamezniki, ki si jih je treba podrediti in jih prevzgojiti, naj bo to pripadnika oblasti ali jetnika, ki je po prestanem zaporu sam postal krut na drugačen način. Džata vse odnose med odraslimi, pa tudi odnos odraslih do njega, sprejema spontano, brez vrednotenja ali odpora, brez razmišljanja o tem, ali je nekaj prav ali narobe. Boji se, da bi razžalostil mater, zato je ne upa preveč spraševati o očetu, ne upa si ji tudi pokazati daril, ki jih dobiva od starega očeta, saj ve, da jih ne bi smel sprejeti. V vseh poglavjih je kakšen del pripovedi še posebej pretresljiv, npr. rezanje tulipanov v mestnem parku ob obletnici poroke staršev. Dejanje bi bilo v vsakdanjih okoliščinah znak “lumparije”, ker pa gre za željo dečka, da bi nadomestil moškega, ga lahko razumemo z druge, bolj tragične plati. Podobno je v drugih poglavjih, kjer se nasilje in krutost kar nalagata eno na drugo. Še posebej pretresljivo pa je poglavje, v katerem mati skupaj z Džato obišče visokega funkcionarja in veleposlanika, da bi z njegovo pomočjo morda vendarle rešila moža. V tem poglavju se pojavi tudi metafora iz naslova, beli kralj, figura na šahovnici, katere lastnik je veleposlanik. Igralec, ki razpolaga z belimi figurami, je avtomat v podobi človeka-črnca, njegov nasprotnik pa bi moral biti seveda živi človek. Grozljiva podoba človeka avtomata je podoba oblasti, ki se poigrava z vsakokratno človeško usodo, s sten v tem prostoru pa se režijo nagačene lobanje divjih zveri, ki Džato sprva spominjajo na človeške lobanje. Dogajanje, ki se za dečka in mamo konča s polomom, ustvarja pravo kafkovsko vzdušje. Podobno ozračju v Kafkovih romanih je tudi dogajanje v poglavju, ko se Džata s sošolcem po skrivnem rovu dokoplje do prepovedane dvorane s pornografskimi filmi. K sreči njuna pustolovščina ostane neopažena. Džata se večkrat boji, da bo moral v popravni dom, saj se zaveda, da dela neumnosti. Kljub vsemu pa ohranja naivno vero v ponovno snidenje z očetom, kar se ob koncu za trenutek tudi zgodi. Konec ki na prvi pogled še najbolj spominja na konce kakšnih indijanaric, je zato s stališča celote in s stališča odraslega bralca še toliko bolj pretresljiv. Roman pisatelja mlajše generacije bodo zato razumeli predvsem bralci, ki so se že kdaj soočili s krutostjo takšne ali drugačne, še zlasti pa socialistične oblasti ali se takšnih krutosti zavedajo in so se pripravljeni z njimi soočiti. Dragomanov roman z naslovom Grmada, ki v slovenščino še ni preveden, pa je bil pred kratkim uvrščen na drugo mesto letvice avstrijske ORF za knjigo meseca decembra. Prvo mesto na tej lestvici je letos pripadlo romanu Draga Jančarja To noč sem jo videl.