Moj meč spet poje
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Dob, 2008 |
Založba | Miš |
Zbirka |
Srečanja |
Prevod |
Tamara Bosnič |
Ključne besede | Vampirji |
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Dob, 2008 |
Založba | Miš |
Zbirka |
Srečanja |
Prevod |
Tamara Bosnič |
Ključne besede | Vampirji |
Dogajanje v romanu je postavljeno v Vzhodno Evropo na začetek 17. stoletja, natančneje v Transilvanijo, najbolj brezbožno vampirsko deželo, od koder izvirajo zgodbe o vampirjih, Kraljici senc in o Mioriti, mrtvaški poroki. V Čustu, odročni vasici Dežele za gozdovi, kjer življenje prebivalcev obvladuje trda in neizprosna zima, si na otočku med dvema rekama skupaj s sinom Petrom postavi svoj dom redkobesedni in samotarski drvar Tomas. Petra bega očetova nepredvidljivost in odtujenost in klobčič skrivnosti iz preteklosti se s prihodom ciganskega tabora začne počasi razpletati. Razkrita je vsebina prepovedanega lesenega zaboja in Peter se znajde pred najhujšo preizkušnjo svojega življenja. Zbrati bo treba ves pogum in srčnost, da bo zlo premagano in bodo mrtvi ostali pokopani.
Objavljeno: 16.12.2015 18:25:00
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:51
“Še enkrat se je nameril zlesti skozi okno, ko je zagledal nekaj, zaradi česar mu je zamrznila kri v žilah. Le kakšnih dvajset čevljev stran od koče in namenjen naravnost proti njemu je bil nekdo, za katerega je bil Peter prepričan, da je mrtev. Drvar Radu. Torej ni samo Štefan tisti, ki se ponoči sprehaja naokoli? Koliko jih je še?
Peter je zajel sapo in se spustil nazaj v kočo trd od strahu. S strehe so se zaslišali glasovi. Nekaj časa je potreboval, da je spoznal, da so stopinje. Torej je bil še nekdo na strehi! Pogledal je proti polknicam. Spravil se je na noge, se za trenutek otresel strahu in zakorakal prosti oknu. Zagledal je Raduja, ki je že skoraj dosegel kočo, ko se je nenadoma pred njim pokazal obraz, obrnjen od zgoraj navzdol.
»Pomagaj mi!«
Bil je obraz, ki se ga je neskončno razveselil. Iztegnil je roke, potegnil Sofijo za ramena ter jo povlekel skozi okno. Padla sta po tleh.
»Hitro,« je zavpil Peter, »polknice!«
»Počakaj,« je kriknila Sofija; preden bi lahko kar koli naredil, je potegnila nekaj iz vreče, ki jo je imela pritrjeno okoli pasu, in na stežaj odprla okno. Nato je naglo zaprla polknice in jih zapahnila.
»V redu je,« je rekla. »Vsaj upam tako.«
V koči je spet zavladala popolna tema in Petru se ni sanjalo o čem govori, niti kaj počne v koči.
»Naredila sem krog. Okrog in okrog koče.«
»Iz česa?« jo je vprašal popolnoma zmeden.
»Iz prosa,« je preprosto odgovorila. »Za zdaj sva varna. Ti samo moli, da bo sonce čim prej vzšlo.«
»Še vsaj dve uri sta do sončnega vzhoda,« je rekel Peter, »poleg tega mi ni prav nič jasno, kako naj bi naju rešilo proso.«
»Res ne?« je vprašala Sofija. »Pa sam poglej.«
Peter se je odplazil do okna in pokukal skozi odprtino v polknicah. Ni mogel reči, ali so svetlobo metale zvezde ali končno le luna, vendar pa je je bilo ravno dovolj, da je zagledal neverjeten prizor. Tam, na tleh, prekritih s svežim snegom, je zagledal na tisoče semen prosa, ki so tvorila krog okoli koče, natanko tako, kot je rekla Sofija. Medtem ko je škilil skozi odprtino, se je spet oglasila.
»Eden od njih je bil to noč tu notri, se mi zdi, zato sem uporabila semena.«
»Toda kaj sploh počneš tukaj?«
»Tebe sem prišla iskat,« je odvrnila.
»Kaj?«
»Videla sem te prihajati iz vasi, tedaj pa sem opazila njega.« Z glavo je pokazala proti steni. »Splezala sem na drevo, se spustila na streho in okoli koče natresla toliko semen, kot se je dalo. Vse to sem storila, preden je njemu uspelo priti do sem.«
Skozi režo je Peter z od groze na široko odprtimi očmi opazoval Raduja, ki je klečal v snegu, pobiral semena ter jih enega za drugim spravljal v žep. Tu in tam je pogledal v Petrovo smer, in čeprav je Peter vedel, da ga Radu verjetno ne vidi, ga je zlobni pogled zmrazil do kosti.”
(Str. 142-145)