V romanu nobelovca Samuela Becketta spremljamo tragikomično popotovanje dveh starcev, pri čemer ni jasno, kaj je njun cilj in zakaj se pravzaprav podajata na pot. Mercier in Camier se o tem ne sprašujeta, veliko več opravka pa imata s popisom svojih sredstev in vremenskih pojavov – muhasto vreme jima povzroča neprestane spremembe in odložitve načrtov, predmeti, kot so dežnik, dežni plašč, torba in kolo pa se izgubljajo, kvarijo in so največkrat v napoto, a prav nikoli ne uspejo opravljati tega, čemur so namenjeni.
Roman ob besednih dialogih junakov neprestano učinkuje komično, a nas hkrati tudi spravlja v nelagodje. Pri tem sledi glavni niti razvoja Beckettove literature, ki v vsebini, v kasnejših delih pa vedno bolj tudi v obliki uprizarja redukcijo – razpadanje telesa in prevoznih sredstev součinkuje z Beckettovim namernim razkrojem jezika in sloga. To težnjo njegovih junakov in literature bi najbolje opisali kot vztrajanje na robu niča, kot je na drugem* mestu zapisal filozof Mladen Dolar, ki je za slovensko izdajo prispeval tudi spremno besedo.
*Neizničljivo najmanj. Literatura, 19, 197/198, str. 99-117.
Objavljeno: 16.12.2015 14:42:03
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:51