Pivo v biljardnici

Egipt, konec petdesetih let prejšnjega stoletja, čas po britanski okupaciji in dve leti po sueški vojni, z vladajočim Gamalom Abdelom Naserjem na čelu, ki je Egipčanom povrnil vsaj nekaj ponosa in so mu zato številni pokorno sledili ne glede na upravičenost nekaterih njegovih političnih ukrepov. V romanu, ki je delno biografski, predvsem pa nam obogati razumevanje Egipta in njegovega političnega zemljevida tistega časa, spremljamo Rama, enega tistih, ki zaradi širše razgledanosti in ker ima prevelik uvid v delovanje sistema, ni podlegel oboževanju. Z znanjem, nakopičenim v času študija v Londonu, v skorumpirani domovini nima kaj početi in ne zatiska si oči pred grozodejstvi, ki se dogajajo v državi. Romaniziran zapis zeitgeista je kritika, uperejena proti vsem – bogatim, srednjemu razredu, revnim, vernim in ateistom, komunistom, koptom, muslimanom in judom, celo proti lastni materi, v veliki meri pa jo avtor naslavlja tudi samemu sebi, ko brezciljno in brez idealov krmari v življenju na račun denarja širše rodbine in drugih – ko je torej kljub vsemu svojemu znanju in kljub vsemu, kar je videl in doživel, vse skupaj pripravljen zamenjati za udobno življenje in ob tem črtati vprašanje in nareke vesti. Vprašajmo se: je današnja splošna družba kaj drugačna? Vprašanje, ki ga odpira zapis, pa je v veliki meri naslovljeno tudi na vprašanje identitete: Kaj je v letih po sueški vojni Egipt in kdo je tisti, ki se upravičeno lahko imenuje za Egipčana? Ali predrugačeno v očeh današnjega bralca: Kaj je današnji svet in kdo se še lahko moralno in sicer upravičeno imenuje za svetovljana?