| Žanr | mladinski roman, problemski roman |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Dob pri Domžalah, 2012 |
| Založba | Miš |
| Prevod |
Franjo Jamnik |
| Ključne besede | Odraščanje, Zlatokopi |
Einar Andersson je nameščenec za preizkušanje žlahtnih kovin. Z ženo in dvema otrokoma živi v samotni koči. Zgodba se začne na turobno in ledeno jutro leta 1910, nekje ob robu pustega arktičnega kroga, ko petnajstletni Sig komaj miljo od doma na ledu najde očetovo zamrznjeno truplo. Skupaj s starejšo sestro Anne in krušno materjo Nadyjo jim nekako uspe s pokajočega ledu spraviti očetovo truplo domov in medtem ko ženski odideta po pomoč v bližnje mesto in Sig ostane sam s truplom in svojimi strahovi, na vrata koče potrka neznanec. Tujčeva pripoved počasi odvija klobčič zadnjih desetih let življenja družine Andersson: smrt matere, potovanja, selitve in beda pehanja za zlatim prahom. Pomoči ni od nikoder, strašljivi tujec pa nima namena oditi, dokler ne dobi zlata, za katerega trdi, da mu ga pokojnik dolguje.
Objavljeno: 11.12.2015 08:56:52
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:48
»Ali poznate Sveto pismo?« je zavzeto vprašala Wolffa. »Dvomim, da ga, toda v njem je zgodba o moškem z imenom Job. In o tem, kako ni nehal verjeti v božjo ljubezen, ne glede na to, kakšne hude stvari so se zgodile.«
Wolf je privzdignil obrv in se nagnil bližje k Anni.
»Kaj zato, ljuba moja?«
»No, Sig in jaz sva takšna. Ni pomembno kaj nama storite ali kakšne hude stvari se zgodijo. Ne bova nehala verjeti drug v drugega. Razumete?«
Wolff se ji je porogljivo nasmehnil.
»Res? No, tole te utegne presenetiti, toda tudi jaz sem odsedel svoj čas v cerkvi. Poznam to zgodbo in vem, kaj večina ljudi, ki jo navaja, rada pozablja. Joba ni trpinčil Satan. Bog ga je. Bog in Satan sta sklenila stavo, da bi ga preizkusila., da bi videla, ali se bo zlomil. Izgubil svojo vero. Potem pa sta brez milosti grmadila bridkosti nanj, spet in spet in spet. Torej, če je Bog tam zgoraj, lahko staviš svoje ničvredno, bedno življenje, da ti ne bo prišel pomagat.«
Wolff je spet pljunil.
»Ali. Ti. Razumeš?«
Anni se je povesil nos in zastrmela se je v tla. Sig pa je iztegnil roko čez prazen prostor med njima in poiskal njeno roko.
Wolff se je odkašljal.
»Torej, sprejeti moram odločitev in odločitev je sledeča: katerega od vaju moram ustreliti, da mi bo drugi povedal, kje je zlato?«
(Str. 167-168)
in nato