| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | hrvaška literatura |
| Kraj in leto izida | Novo mesto, 2005 |
| Založba | Goga |
| Prevod |
Teja Kleč |
| Ključne besede | Družina, Ljubezen, Ljubezenski partnerji, Odnosi, Psi |
Rujana Jeger je Zagrebčanka, ki po krivem tu in tam ustvarja in ostaja v senci svoje matere Slavenke Drakulić. Drži pa, da si je Rujana s svojimi teksti pridobila zvesto občinstvo in pritegnila bralce mlajših generacij – posameznike, ki so odraščali v enakem razpadajočem svetu kot ona in danes jadrajo po ostalinah svetov, prav tako kot pisateljica sama.
Roman Darkroom je skupek zgodb, osebnih izpovedi, anekdot in pogledov na svet, ki jih v celoto povezuje pripoved (glavne) junakinje Morane. Le-ta z ljubeznijo svojega življenja živi “tu pa tam” in plete svoje sanje ter vanje zapleta ljudi, ki jih ima rada: gejevskega frenda, odtujenega e-mail očeta, mamo, ljubimca, ljubega dedka in njegove žene ter seveda štirinožne prijatelje. Zgodba oz. zgodbe vlečejo, odstirajo predalčke v glavah nas, ki nismo odraščali v Jugoslaviji, temveč nas življenje nosi z ene celine na drugo, od enega do drugega mesta – stalnica so le odnosi in družina. Le-ta je tisto, kar nenazadnje šteje in ostaja!
Objavljeno: 08.12.2015 09:39:10
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:45
“Splača se imeti rad svoje starše, še posebej, če sčasoma ugotoviš, da si jim podoben. Še več, če imaš enak okus, kot kateri od tvojih. Kar v praksi pomeni, da modno oživljanje šestdesetih pri meni pade na plodna tla. Ne le to, da sem takrat rojena, tudi videti sem kot malce povečan klon lastne matere iz obdobja, ko me je po nesreči zaplodila. Povsem spontano in ne namenoma sem si kupila sončna očala, ki so videti kopija tistih, ki so na sliki v indeksu moje mami. Še frizuro imam takšno, kot jo je takrat nosila ona. Kupila sem si čevlje, za katere vem, da jih je nosila, saj sem jih skrivaj obuvala, ko je ni bilo doma. V želji, da bi bila nekoč takšna kot ona. In zdi se mi, da je ta dan že prišel, zato mi je laže pri srcu, ker jo imam rada. Res bi bilo nerodno, če bi samega sebe spominjal na nekoga, ki ti gre neizmerno na živce …”
in nato