Deklica, ki je oboževala Toma Gordona

Vedno smo veseli novega prevoda kakšnega dela pisatelja, ki kljub svoji hiperaktivnosti ne zaide tako pogosto v naše loge. V svojem kratkem romanu, napisanem leta 1999, se spusti na področje, na katerem je navadno tudi najboljši, v svet otroške domišljije in predvsem strahov. Glavna junakinja je devetletna deklica, ki skupaj s starejšim bratom prestaja travme boleče ločitve staršev. Te so zaznamovane predvsem z neskončnimi prepiri med mamo in bratom ter materinimi poskusi, da bi otroke raztresla s pogostimi izleti po bližnji in daljni okolici, ki pa se navadno izkažejo le kot breme in povod za nove prepire. Na usodni dan se okrnjena družina ponovno odpravi na pohod v gozd in deklica se v določenem trenutku odcepi od poti, da bi šla na starnišče. To stori nekoliko uporniško, saj potreba sploh ni bila tako huda. Želela je le pritegniti pozornost, saj se v neprestanih prepirih počuti neopaženo. In teh nekaj minut, je dovolj, da se izgubi. Gozd postane neskončen, vsaka pot, ki se zdi prava, se izkaže za napačno. Začne se teden dni trajajoča odisejada, saj se vedno bolj zapleta v prostrana gozdna področja države Maine, pogostega prizorišča Kingovih romanov. In v svoji pustolovščini ni sama. Ima imaginarnega prijatelja, na katerega se obrača v trenutkih najhujše stiske in blodenj, to je njenega najljubšega bejzbolskega igralca Toma Gordona. Ima pa tudi sovražnika. Neznanega in prav zato še bolj grozljivega. Ves čas jo spremlja in opazuje, vendar se ne pokaže. Pušča le svoje sledove, globoke ureznine velikanskih krempljev visoko na drevesih in živali z odtrganimi glavami. In deklica ve, da je živa le še zato, ker on tako hoče, ker jo varuje zase, ker jo na koncu želi pokončati sam.