Marpurgi
Žanr | zgodovinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 1985 |
Založba | Obzorja |
Ključne besede | Judje, Križarske vojne, Srednji vek, Zgodovina |
Žanr | zgodovinski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Maribor, 1985 |
Založba | Obzorja |
Ključne besede | Judje, Križarske vojne, Srednji vek, Zgodovina |
Zgodovinski roman Marpurgi se tako kot njegovo nadaljevanje Knjiga senc ukvarja z zgodovino Evrope proti koncu srednjega veka, njegovo srčiko pa predstavlja zgodovina Maribora in židovske skupnosti v njem. Zlata Vokač je ujela obdobje, ko se je svet zelo spreminjal. Mesta so pridobila na moči, sadove so obrodili začetki renesanse, pojavi se humanizem, v ospredje vstopajo izobraženci. Na začetku romana se piše leto 1455, padec Carigrada dve leti prej pa se smatra za enega izmed dogodkov, ki ločujejo srednji vek od novega. V romanu se izmenjujeta dva prvoosebna pripovedovalca, izobražen in svetovljanski zdravnik Hannes Waldner ter pripadnik obubožanega nizkega plemstva Mathias Žuzemski. Njuno pripovedovanje nas popelje v dva popolnoma nasprotujoča si svetova. Hannes je širokega duha, humanist, svetovljan in prijateljuje s pomembnimi osebnostmi tistega časa. Mathias je duhovno precej preprost, bogaboječ in se boji sprememb. Udejstvuje se kot pesnik, vendar na tem področju ne seže iz povprečja, pravzaprav je njegov največji problem, da je poklican, vendar ne izvoljen, kot pravi o njem Hannes in česar se Mathias tudi sam še predobro zaveda. Oba glavna lika se poznata iz otroštva, ko je bil Mathias Hannesu dodeljen za spremljevalca in njuni poti se nikoli za dolgo ne razideta. Mathias opravlja tudi vohunske posle za oblast, opreza za Hannesom, ki kot napreden in svobodomiseln intelektualec predstavlja trn v peti takratnih oblastnikov, ali bolj rečeno, lahko bi bil moteč element za oblast kateregakoli obdobja, preteklega, sedanjega in prihodnjega. Mathias prisluškuje njegovim pogovorom, vendar ga pravzaprav nikoli ne izda. Njun odnos se ves čas sprehaja po tanki črti naklonjenosti in sovraštva, včasih se bolj nagne na eno, včasih pa bolj na drugo stran. Zgodba se zaplete, ko zunanji svet poseže v njuni osebni življenji ter prizadene ljudi, ki jih imata rada, s tem pa tudi njiju. To je namreč čas velikih pogromov nad židovskim prebivalstvom in čas, ko je sveta inkvizicija začela brusiti svoje kremplje.
Pisateljica se v romanu ukvarja tudi s kulturo tega obdobja, v kateri so bili zelo pomembni pesniški turnirji. Opisuje ostanke poganstva v teh krajih, npr. praznovanje prastarih običajev, zanimiv pa je tudi njen prikaz t. i. karnaveliziranega pesništva, oblike, o kateri danes razen poznavalcev ljudje na splošno ne vemo dosti, in ki je s svojo smešnostjo, vulgarnostjo in neposrednostjo zabavala prebivalstvo ob vseh cerkvenih praznikih. V Hannesovem času jo je cerkev že izrinila iz javnega življenja, spominja se je iz otroštva in jo takole opravičuje: »Neumnost je tista plat človeške narave, ki se mora nekje izživeti«, pravi. Poleg tega smeh razume kot upor proti zatiranju, saj, po njegovih besedah, »s smehom stopa človek v kraljestvo svobode« In nek njegov moder someščan takole nadaljuje njegove misli o smehu, s katerimi se poslavljam:
Objavljeno: 09.11.2015 11:55:02
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:20
“Smeh je edino brezplačno zdravilo, zato se smejte zjutraj, opoldne in zvečer. Samo če se človek smeje, je podoben bogu. Nasilje se nikoli ne smeji in grmade vedno prižigajo samo smrtno resni ljudje.”