Kljub vsemu reči življenju da: psiholog v koncentracijskem taborišču

Viktor Frankl (1905–1997) je ustanovitelj tretje dunajske psihoterapevtske šole, v središču katere je t. i. logoterapija – terapija s smislom. Frankl jo je utemeljil na podlagi svoje izkušnje preživetja v štirih koncentracijskih taboriščih smrti med drugo svetovno vojno, mdr. je doživel Auschwitz. V knjigi je opisal grozote zaporniškega življenja, ki pa ga ni samo prestajal, temveč ga je zrl z očmi psihologa – kolikor je bilo pri skrajni telesni in duševni izčrpanosti seveda mogoče. Ker je trpljenje osmišljal in predvsem zaradi nenavadnega spleta okoliščin (ki, kot pravi, niso bile naključne), je na koncu doživel prostost. Seveda pa tudi na svobodi ni bilo lahko: Frankl razloži zanimivo psihologijo zapornika kmalu po prestanju zaporne kazni.

Gre za nadvse zanimivo in prodorno delo, ki je navdihovalo in še navdihuje številne generacije. Na koncu Frankl na kratko oriše temeljna načela logoterapije, ki se je v praksi izkazala kot zelo uspešna. Eden od učinkovitih “prijemov” je npr. ‘nasprotna namera’, pri kateri pacient svojo fobijo premaga tako, da si zaželi, da bi se uresničilo ravno tisto, česar se boji.
Pri nas je postala logoterapija poznana po zaslugi Antona Trstenjaka, v prakso pa jo je vpeljal Jože Ramovš.