Nedotakljivi : mit o Ciganih
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2007 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Miti |
Ključne besede | Romi |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2007 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Miti |
Ključne besede | Romi |
V romanu spoznamo zgodbo štirih generacij romske družine Mirga, očeta, sina, vnuka in pravnuka. Govorimo lahko o skoraj polstoletni rodbinski sagi, ki časovno sovpada z obstojem Socialistične federativne republike Jugoslavije in se zaključi z njenim razpadom. Najizrazitejši lik je prvoosebni pripovedovalec Lutvija, vnuk z vzdevkom Belmondo, ki bo nekoč prevzel primat nad družino. Pravzaprav želijo izboljšati položaj družine vsi glavni moški liki, a uspe le Lutviji. Ustaliti se je želel že ded Jorga. Njegova zgodba je ena slikovitejših in izvirnejših v romanu in čeprav je posuta z mnogimi tragičnimi elementi, je tudi ena najbolj komičnih. Jorga se ves čas giblje po ozkem robu skrajne naivnosti, ki bi lahko mejila že na norčavost, skratka, ne veš, ali se norčuje ali pa je v njem še vedno toliko otroškega in otročjega, da misli resno. S poroko si nakoplje na glavo kup otrok, njegovo odkritosrčno pismo Titu ga stane nekaj let ječe, po prihodu iz zapora pa mu uspe stkati neobičajno sožitje z ženinim drugim možem in začeti z družinskim poslom. Ko njegov poskus propade, pripade naloga rešiti družino sinu Ujašu, uspe pa šele Belmondu. Če primerjamo glavne moške predstavnike družine Mirga, bi lahko rekli, da je Jorga najbolj prvinski, Ujaš najbolj sanjav in vdan v usodo, Belmondo pa najbolj racionalen in morda že celo nekdo, ki se začenja nekoliko sramovati svojih korenin, čeprav se to izkoreninjenje najbolj razvije pri pravnuku Donu.
Z odločitvijo za prvoosebnega pripovedovalca je Feri Lainšček zgodbo podal zelo avtentično, izvirno in naravno. Način pisanja kaže, da zelo dobro pozna romski način življenja in razmišljanja, če se nekoliko romantično izrazim, razume cigansko dušo. Zanjo naj bi bila po pisateljevih besedah značilna močna intuicija, ki nadomešča njihovo pomanjkljivo izobrazbo, in se, podobno kot umetniška, upira racionalnemu pogledu na svet. To neracionalnost je zelo dobro prikazal v liku Ujaša Mirge, njegov opis pa je spretno položil v usta njegovemu sinu Belmondu, kot se lahko prpričamo iz odlomka spodaj. Leta 2012 je režiser Marko Naberšnik po romanu posnel film Šanghaj.
Objavljeno: 06.11.2015 11:58:22
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:28:16
“Ko se mu je kaj naselilo v glavo, ni šlo potem nikoli več iz nje. Prehodil je vso to dolgo pot, šel tisočkrat v Italijo s papirji, še večkrat pa bogme da ilegalno, naučil pa se ni ničesar drugega kot švercati in mešetariti. Čeprav je imel res lahko več obrazov, je bilo na dlani, da bo zmeraj ostal otrok, ki si po svoje razlaga svet. Vodile ga bodo misli, ki nimajo repa ne glave, oprijemal se jih bo kot pijanec plota in se med vsemi možnostmi zmeraj odločil za tisto, ki ga bo tolkla po glavi. Potem bo pa spet tožil, kako ni imel sreče, namesto da bi vsaj na tihem pomislil, da pa mogoče ni imel pameti. Toda to je bila seveda bolezen, za katero še niso iznašli zdravila in ga tudi ne bodo. Imenuje se cigansko praznoverje in je najverjetneje dedna.”