| Žanr | družbenokritični roman, problemski roman |
| Narodnost | hrvaška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
| Založba | Beletrina |
| Zbirka |
Knjižna zbirka Žepna Beletrina |
| Prevod |
Dijana Matković |
| Ključne besede | Družbeni problemi, Družinski odnosi, Homoseksualnost, Lgbtqia+, Medgeneracijski odnosi, Očetje in sinovi, Odnosi, Stanovanjsko vprašanje |
V drugem romanu hrvaškega pisatelja in dramaturga Dina Pešuta spoznamo prvoosebnega protagonista, ki je nezadovoljen s svojo družinsko, poklicno in stanovanjsko situacijo in nasploh z življenjem na Hrvaškem, od koder so se številni prijatelji srečno odselili, sam pa se je iz tujine vrnil še bolj nesrečen kot prej.
Mladi intelektualec, nenadoma obremenjen še z očetovo boleznijo, se sicer sooča s težavami, ki so znane tudi drugim milenijcem: negotovost življenja v najemu, občutek zaostajanja za vrstniki, ki že imajo kariere in otroke, mizerno plačana zaposlitev izven svojega področja študija, potreba po (na videz nedosežni) izpolnitvi potencialov, banalno preigravanje vsakdana, nenazadnje pa tudi skrhani, zvodeneli odnosi s starši, ki niso več najmlajši in jih začenjajo pestiti zdravstvene težave in razna obžalovanja na robu medgeneracijskega prepada.
Objavljeno: 22.06.2022 08:05:39
Zadnja sprememba: 14.05.2024 14:15:24
“Prepričani smo, da če bi nam bilo dano malo več možnosti in prostora, nekaj malega infrastrukture in spodbude, bi lahko spremenili svet, ne nujno ves svet, ampak to svoje majhno mesto, državo. Ker se to ni zgodilo, ker se je prostor stanjšal, zožil, nam ni ostalo veliko izbire. Zato se tako veliko ukvarjamo s seboj, s psihoterapijo, natalno karto, prehrano, telovadbo, projekti, samozaposlitvijo, selitvami, z Instagramom in s strahom. Otroci recesije smo obsojeni na odraščanje.” (str. 160-161)
(str. 160-161)
in nato