Delaj, teci, živi : zgodba o ljubiteljskem tekaču, ki se po dvajsetih letih sedenja odloči (spet) preteči maraton

Nekje na sredi knjige nam avtor postreže s podatkom, da ima vsak od nas v sebi kak ducat dobrih maratonov in če si jih pretekel v mladosti, ti jih ni ostalo za starost ter obratno. V tem duhu je knjiga tudi sicer interesantna, saj se Samo odloči preteči maraton po kronični dvajsetletni zasedenosti, kar je lahko dobra motivacija za bralce, ki takisto še vedno zbiramo pogum za kaj takega. Popis treningov, težav in pomislekov ne želi tvoriti tekaškega učbenika, to nas avtor kar takoj opozori. Čeprav je iz besedila razvidno, da pozna veliko teorij, praks in tekaških filozofij, želi biti knjiga predvsem iskanje svoje poti, svojega tekaškega izraza, tudi sicer v praksi nekaterim uspeva tako, drugim drugače. Prvi pijejo slano vodo, drugi se postijo, tretji pretečejo maraton brez treninga. Samo si ob novem letu na i-pad naloži program “Osebni tekaški trener”, ki ga dovolj dobro motivira, da se na koncu tudi zares udeleži in uspešno odteče Dunajski maraton. Prične se bolj slabo, s prehladom, nekaj odloženimi treningi, dvomi. S pomočjo prijateljev, žene in očitno predvsem iz moči očetovega zgleda vsak dan napreduje kljub zimi in utrujenosti. Med tekom se budijo spomini na očeta, znanega slovenskega psihiatra Janeza Ruglja, na njegove prve tekaške izkušnje, ganljivo je opisan tudi zadnji pohod z njim, pohod treh Rugljevih generacij. Kakor opisuje, je veselje do teka tudi že v genih Samovih otrok, z zgledom pa želi sedaj to utrditi v vseh družinskih članih, celo pri ženi. Kakšen je smisel teka, ne ve niti sam natančno, saj vedno lahko počnemo tudi kaj bolj koristnega, a vseeno je tekati bolje kot obsedeti pred televizorjem ali še kaj slabšega, poleg tega pa je to lahko zabavna in celo družabna prostočasna dejavnost. Mogoče vas uspe okužiti. Mene je.