Darovanjke

Rabindranath Tagore (1861-1941), sloveči indijski pesnik in filozof je v Bengaliji ustanovil šolo, v kateri je skušal združiti vzhodno in zahodno duhovno in filozofsko tradicijo. Veliko je potoval in predaval po Evropi, Ameriki in Aziji. Bil je velikan človeštva, ki se je zavzemal za pravičnost in mir v svetu: te svoje ideje je delil mdr. z Gandhijem, Einsteinom in drugimi znanimi osebnostmi. Posebej pa se je odlikoval v literaturi: za svoji pesniški zbirki Gitandžali in Darovanjke je leta 1913 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Pisal je tudi eseje, kratke zgodbe in romane (znana sta predvsem Dom in svet ter Gora).

Darovanjke (1910), ki so pri nas zaživele v pretanjenem prevodu Janka Modra, predstavljajo enega od vrhov njegovega literarnega ustvarjanja: gre za občuteno religiozno liriko, v kateri se lirski subjekt obrača na Transcendenco v mistični združenosti, kot jo zasledimo v Visoki pesmi, pri Rumiju, Hafisu ipd. Pesnik je struna, iz katere Vsemogočni izvablja melodije večnosti, melodije, ki pretresejo bralca in mu odstirajo oči za mistično Resničnost.