Pokopališka knjiga

»Mislim,« je rekel Silas, »da se morava pogovoriti o tem, od kod prihajaš.«
Ben je globoko zajel sapo. Potem je rekel: »Saj se nama ni treba zdaj. Ne, če nočeš.« Spregovoril je tako lahkotno, kot je le mogel, a srce mu je razbijalo v prsih.
Tišina. Samo štropotanje dežja in šum deževnice, ki je curljala iz žlebov. Tišina, ki se je vlekla, dokler Ben ni mislil, da ga bo razneslo.
Silas je rekel: »Sam veš, da si drugačen. Da si živ. Da smo te sprejeli medse – da so te sprejeli medse – in da sem privolil v to, da bom tvoj varuh.«
Ben ni rekel ničesar.
Silas je z žametnim glasom nadaljeval: »Imel si starše. In starejšo sestro. Vsi so bili umorjeni. Mislim, da so hoteli ubiti tudi tebe, in za to, da te niso, se moraš zahvaliti usodi ter Malijevima.«
»In tebi,« je rekel Ben, ki so mu številni ljudje že opisali dogodke tiste noči; nekateri od njih so bili celo zraven. Tista noč se je na pokopališču zapisala v zgodovino.
Silas je rekel: »Mislim, da te v svetu tam zunaj moški, ki je pomoril tvojo družino, še vedno išče in te namerava ubiti.«
Ben je skomignil z rameni. »Pa?« je rekel. »Saj bom potem samo mrtev. Hočem reči, vsi moji najboljši prijatelji so mrtvi.«
»Ja.« Silas se je obotavljal. »Res je. In kar se njih tiče, so s svetom večinoma opravili. Ti pa nisi, Ben. Živ si. To pomeni, da se pred tabo odpirajo neizčrpne možnosti. Karkoli lahko narediš, karkoli ustvariš, o čemerkoli sanjaš. Če boš spremenil svet, bo drugačen. Možnosti. Ko si mrtev, jih več nimaš. Konec je. Naredil si, kar si naredil, odsanjal svoje sanje, zapisal svoje ime. Morda te bodo pokopali tu in morda boš ponoči celo blodil po pokopališču. Ampak tvojih možnosti bo konec.«
(Str. 172-173)