Starec

Ostareli Pavel Letunov, pred davnimi leti udeleženec ruske revolucije, preživlja vroče poletju v naselju nekdaj mondenih dač v okolici Moskve. Skupaj z njim v hiši prebivajo tudi njegovi sorodniki, ki pa se držijo bolj zase in se ukvarjajo s problemom, za katerega Pavlu Letunovu ni kaj prida mar. Dogajanje sproži pismo, ki mu ga pošlje znanka in prijateljica Asja, prav tako v mladosti udeleženka ruske revolucije po prvi svetovni vojni. V njem se mu zahvaljuje za zapis, ki ga je Pavel pred časom objavil ob rehabilitaciji njenega moža Migulina. Ker pa Asja v pismu izrazi začudenje, da je članek napisal prav on, Pavel začne sestavljati odgovor. V njem bralec izve marsikaj o ruski revoluciji in državljanski vojni, njenih vzvodih in bistvu, o maščevanjih in obračunih med samimi revolucionarji, med pripadniki iste ideje, med “na videz” enakomislečimi. Migulin je bil namreč pripadnik kozakov, kmečkega stanu ob reki Don, ki so v preteklosti veljali za zveste carju, njihovi ljudje so bili carski vojaki, carji pa so jim zvestobo vračali z določeno stopnjo avtonomije. In čeprav se vojaški poveljnik Migulin spreobrne, se oprime partije in v revoluciji zagleda rešitev tudi za svoje ljudi, po mnenju tistih, ki revolucijo “vodijo”, samo kot kozak ne bi smel biti eden izmed “vodilnih”, ne pripada mu “čast” zmagovalca, ampak nekaj povsem nasprotnega. Pavel Letunov sicer skozi pripoved ves čas zagovarja svoj prav in se Asji ter s tem tudi bralcu nenehno opravičuje za svoje strinjanje z usodo Migulina. Bralec bo tako kaj hitro našel vzporednice tudi v slovenski zgodovini. Roman pa ima še drugo zgodbo, ki se dogaja neposredno v tem vročem poletju. Sorodniki Letunova se namreč med tem, ko on trpinči svoj spomin in sprašuje svojo vest o krivdi ali nekrivdi, ukvarjajo z dačo v naselju, ki jo je zapustila starka brez dedičev. Kdo je najbolj upravičen do te hiše, kdo jo najbolj potrebuje, saj je “pretendentov” kar nekaj. Ta druga, vrinjena zgodba, je del vsakdanjika moskovska družbe v 60. in 70. letih preteklega stoletja, ki ga je Trifonov opisoval v drugih romanih. Starec je bil njegov zadnji, v njem pa nastopa tudi kar nekaj resničnih zgodovinskih osebnosti s pravimi imeni. Trifovu so že za časa življenja priznavali slavo velikega sovjetskega pisatelja, ko pa je vse kazalo, da bo prejel še Nobelovo nagrado, ga je doletela nenadna smrt. Je morda v Migulinu, ki ga je zasnoval po značajih in usodah njemu znanih ljudi, nevede ubesedil tudi lastno usodo?