| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | češka literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
| Založba | Sanje |
| Zbirka |
Sanje. Roman |
| Prevod |
Anjuša Belehar |
| Ključne besede | Bratje in sestre, Čarovnice, Čarovniški procesi, Čarovništvo, Družinski odnosi, Duhovna zgodovina, Etnologija, Homoseksualnost, Obredi, Okultno, Politično preganjanje, Psihiatrične bolnišnice, Sirote, Sirotišnice, Umori |
Na meji med današnjo Češko in Slovaško, na Južnem Moravskem, na vzpetinah Belih Krpatov, je skrivnostna pokrajina. Posebnost duhovne dediščine te pokrajine naj bi bile t.i. žitkovske boginje. Od tu izvira protagonistka romana, etnologinja Dora Idesova, nečakinja boginje Surmene, zato o teh skrivnostnih ženskah, magičnih zdravilkah ali čarovnicah napiše poglobljeno diplomsko nalogo. Ta Dori sicer omogoči redno zaposlitev na Inštitutu za narodopisje in folkloristiko Akademije za znanost v Brnu, vendar v njej tli občutek, da je v diplomski nalogi povedala samo to, kar ji je dopustil materialistično pozitivistično naravnan režim. Ko se konec 90. let 20. stoletja tudi na Češkem odprejo arhivi, Dora dobi informacijo, da je Surmeno nadzorovala Državna varnost. Skozi raziskovanje arhivskih dokumentov se Dora znajde v vrtincu razkrivanja številnih bolečih resnic – racionalni etnologinji se fenomen boginj prikazuje v povsem novi luči, Dora spoznava nove resnice o svoji družini, znova se sooči celo s svojo skrivnostno intimo. V knjigi je meja med resničnostjo in fikcijo, med dokumentarnim in magičnim zelo zabrisana, delo je večplastno, lahko ga beremo kot entološko raziskavo, intimno izpoved ali družinsko zgodbo, začinjeno z elementi magičnega, skrivnostnega in celo kriminalke. Delo je bilo na Češkem zelo odmevno, kar sploh ne preseneča, saj se avtorica dotika številnih občutljivih tem: vohunjenja, političnega nadzora, odnosa do drugačnosti, razmer v psihiatričnih bolnišnicah, narodne zgodovine, domov za sirote, istospolnosti … Vsekakor pa je delo poklon ženski moči in Kopaničanskim ženskam, zatiranim, preganjanim in pogosto zaničevanim žitkovskim boginjam.
Objavljeno: 25.09.2015 07:55:45
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:27:55
»Tistikrat se je prvič vprašala, kaj, če to niso le navadne sanje, kaj, če je ne muči zgolj bujna domišljija, kaj, če so te sanje pravzaprav zapostavljen ostanek tistega, s čimer so razpolagale njene predhodnice, droben delček spretnosti, ki so jih imele boginje. Kaj, če se v njej oglaša skupna dediščina, skupna zavest, ki se od Kateřine Shánêlke skozi vrsto stoletij prek Surmene in njene mame vleče prav do nje? V trenutku, ko je pomislila na to, jo je prevzel občutek, da je našla ključ do vsa ta dolga leta zaklenjenih vrat.
Samo da so se odprla, pa se je pred njo že razkrilo njeno resnično poslanstvo in naenkrat je vedela, kaj mora storiti, s čim ga mora izpolniti. Ona, ki edina stoji na meji med tema tako različnima svetovoma, z eno nogo v znanosti, hkrati pa globoko zakoreninjena v bistvo življenja boginj. Njena naloga, si je rekla, je najti usode vseh žensk iz njenega rodu, jih osovboditi temot preteklosti, predvsem pa svetu pokazati njihovo neobičajno umetnost, ki so se jo njihovi sovražniki stoletja dolgo trudili izbrisati z obličja Kopanic. Ona je tista, ki mora poskrbeti, da se njihovo izročilo ne bo izgubilo.« (str. 113)
in nato