Predor

Ernesto Sabato, rojen leta 1911, je bil po poklicu astronomski fizik, ukvarjal se je s slikarstvom in pisateljevanjem. Menda je spričo mračnega teksta na začetku težko dobil založnika, vendar je moč njegove pisave prepoznal Camus in dela so zaživela. Prizorišče njegovih del je vedno Buenos Aires. V romanu se slikar Castel zaljubi v obiskovalko razstave – Marijo, ki v njegovi sliki prepozna detajl. Ta detajl govori o njegovi samoti in tesnobi. O njej sanjari, želi si jo srečati. To se tudi zares zgodi. Ker je v svojih idejah do Marije direkten in ker ta skrbi tudi za slepega moža, ga sprva zavrne, kasneje pa postaneta ljubimca. Njuna sreča je kratke sape, saj je Castel ljubosumnež brez samozavesti in Marijo nenehno preverja, spravlja na rob pameti in se ji po nasilnih ekskapadah seveda redno opravičuje. V eni takih epizod ne loči več resnice od domišljije, sumničenje je premočno in ker je prepričan, da ga je prevarala, jo ubije. Tako umori tudi edino osebo, ki ga je razumela. Razpleta nisem izdala, saj ga izvemo že na začetku, gre za psihološki, prvoosebni roman o depresivni, destruktivni, samomorilni osebnosti brez samozavesti. Menda je pisatelj v veliki meri opisoval samega sebe.