Dihanje v marmor

Mlada litovska pisateljica je napisala pretresljiv roman o psihološki pokrajini neke ženske. Izabelo že kot deklico zlorablja oče, raste brez mame, kasneje živi v utrujenem in odtujenem zakonu z Liudasom. Imata osemletnega sina Gailiusa z epileptičnimi napadi. Njun zakon je spričo tega še dodatno zaznamovan z bolečino in slutnjo smrti. Da bi zakrpala vedno bolj zevajoče luknje, praznino in otopelost v svoji duši, se odloči posvojiti šestletnega dečka Iljo. Ilja je deček s temnimi, hladnimi očmi brez nasmeška in v družino prinese vse prej kot to, kar so pričakovali. Je hladen kot bi dihal v marmor. Ker v načinu ranjenosti predstavlja Izabelino zrcalo, sta si naklonjena. Ilja postaja vedno bolj čudaški in nasilen tudi do polbrata, poleg tega se Liudas zaplete v afero z drugo žensko, zato Iljo vrnejo v sirotišnico. Maščevanje za izdajo je strašno. Ilja se čez štiri leta vrne in zabode polbrata. Izabela je priča dogodku in od tu dalje spremljamo njeno žalovanje, poskuse Liudasa, da bi se zopet zbližala in njeno samoterapijo. Prične pisati, risati, se družiti z drugimi ljudmi. Za kratek čas se celo zaljubi v mladega študenta. Postaja vedno lažja, lahka. Pride tudi čas, ko si zaželi odpotovati. Na poti sreča Iljo. Že davno mu je odpustila, ni pustila, da ga najdejo. Roman je težko branje, saj gre večinoma za poetične opise psihičnega stanja glavne osebe, a vendar, ko se prebiješ čez nekaj prvih deset strani, te potegne vase kot vrtinec. V tem romanu ni pomembno, kaj se bo zgodilo, temveč kako se bo zgodilo. Pronicljivo.