| Žanr | življenjepis / biografija |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2007 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Ogledalo |
… prične opisovati svojo pot s slovenske postaje Zoo sedanji psihoterapevt, ki zagovarja teorijo izbire. V nasprotju s Christianino »Mi, otroci s postaje Zoo« obsega v Blažičevi pripovedi »padec na dno« le manjši del knjige. V preostalih poglavjih avtor brez dlake na jeziku ponuja številne oprimke, ki odvisnike in njihove drage vodijo iz brezupa. Skupnost Srečanje, poznana predvsem po avtoriteti, ki še posthumno buri duhove (kontraverzni Don Pierino), sprejema in uči fante »kovati svoja jajca« tudi v naših krajih (Kostanjevica pri Novi Gorici, Čadrg). Gre v delu predvsem za vzgojni moment ali že za umetnost? Je bogat besedni zaklad v rokah spretnega pripovedovalca že literatura?
Konfucij bi se na tem mestu verjetno zvito nasmehnil in rekel, da »naša največja veličina ni v tem, da nikoli ne pademo, temveč, da se vsakič, ko pademo, poberemo. Kaj hočemo, življenje je umetnost in umetnik je, kdor preživi.«
Objavljeno: 03.09.2015 09:18:41
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:27:45
Moja zgodovina ne podpira idej, ki plujejo naokoli učeč, da je odvisnik k svoji nesreči priklenjen z zunanjimi ali notranjimi pogoji, ki jih njemu z lastno voljo in izbirami ni dano nadzirati. Kot na primer kakšne bebave domislice o odvisniku kot tradicionalnem bolniku brez neposrednega vpliva na razvoj lastne bolezni ali odvisniku, ki je bil pogojen k negativni kompenzaciji manj ugodnih socialnih razmer, v katerih je odraščal. In polno je še takih domislic. Se mi zdi, da takšne ideje kruto koljejo vizijo svobodnega človeka. Bi rade morile upanje.
in nato