Mesto zveri
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | čilska literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2003 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Špela Mihelač de Magaña |
Ključne besede | Domišljija |
Žanr | mladinski roman |
Narodnost | čilska literatura |
Kraj in leto izida | Tržič, 2003 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Špela Mihelač de Magaña |
Ključne besede | Domišljija |
Mesto zveri je mladinski roman, ki ga je Isabel Allende posvetila svojim vnukom. Je prvi od treh pustolovskih zgodb, v katerih nastopata Alexander Cold in Nadja Santos. Jaguarjeve in Orličine pustolovščine je Allendejeva opisala še v Kraljestvu zlatega zmaja in v Pigmejskem gozdu. Dogajanje v romanu je postavljeno v nevarno porečje Amazonskega pragozda, kamor se člani odprave revije International Geographic odpravijo skupaj s spremstvom, da bi raziskali izvor in obstoj skrivnostne Zveri, več metrov visokega človečnjaka, ki svoje žrtve ohromi s svojim jedkim smradom in jim nato požre drobovje. Nepredvidljivi pragozd pokaže v ljudeh na najboljše in žal tudi na najslabše. Kaj kmalu se izkaže, da bodo anakonde, tropske rdeče mravlje in zastrupljene puščice domačinov mala malica v primerjavi s preizkušnjami, s katerimi se bodo morali soočiti.
Objavljeno: 11.08.2015 13:24:20
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:27:36
“Pot nazaj v Santa Mario de la Lluvia je bila podobna nočni mori, ker je Cesar Santos potreboval več kot uro, da je obvladal števce in umiril helikopter. Prvo uro poleta torej nihče ni verjel, da se bo živ vrnil v civilizacijo, in celo Kate Cold, ki je bila sicer hladnokrvna kot globokomorska riba, se je z močnim stiskom roke poslovila od vnuka. »Zbogom, Jaguar. Bojim se, da je to konec naše poti. Žal mi je, da je bilo tvoje življenje tako kratko,« mu je rekla.
Vojaki so glasno molili in pili, da bi si pomirili živce, medtem ko je Timothy Bruce svoje globoko nezadovoljstvo kazal tako, da je dvignil levo obrv, kar je pomenilo, da ga bo pravkar razneslo. Povsem mirno kri sta ohranila samo Nadja, ki je za trenutek pozabila na strah pred višino in je zaupala v mirno roko svojega očeta, in profesor Ludovic Leblanc, ki mu je bilo tako slabo, da se ni zavedal nevarnosti.”
(Str. 248)