Pigmejski gozd

»Otroka sta se razblinila! Zmeraj me spravljata v težave! Prisegam, da mi bosta plačala!« je vzkliknila Kate in se cukala za kratke sive lase, ki so ji prekrivali glavo.
»Ne prisegaj, ženska. Raje molimo,« je predlagal brat Fernando. Pokleknil je med ščurke, ki so se mirno sprehajali po tleh in začel moliti. Nihče ga ni posnemal, bili so zaposleni z ugibanjem in načrtovanjem.
Angie je menila, da je edino pametno prositi kralja, da jim da čoln, edini način, da pridejo iz vasi. Joel Gonzales je menil, da v vasi ne vlada kralj, temveč poveljnik Mbembele, ki ni videti pripravljen, da bi jim pomagal, tako da bi se bilo bolje dogovoriti s Pigmejci, da jih odpeljejo po skrivnih gozdnih stezah, ki jih poznajo le oni. Kate se ni nameravala premakniti, dokler se otroka ne vrneta. Nenadoma se je brat Fernando, ki je še vedno klečal, vmešal in jim pokazal list papirja, ki ga je našel na enem od zavojev, ko je pokleknil k molitvi. Kate mu ga je iztrgala iz rok in se približala okencu, od koder je prihajala svetloba. »Alexandrov je!« S počenim glasom je prebrala kratko vnukovo sporočilo: Z Nadjo bova poskušala pomagati Pigmejcem. Zamotite Kosonga. Ne skrbite, kmalu se vrneva.
»Otrokoma se je zmešalo,« je pripomnil Joel Gonzalez.
»Ne, to je njuno normalno stanje. Kaj lahko storimo?« je zastokala babica.
»Ne recite, naj molimo, brat Fernando. Mora obstajati kaj bolj praktičnega!« je vzkliknila Angie.
»Ne vem, kaj boste storili vi, gospodična. Jaz verjamem, da se bosta otroka vrnila. Izkoristil bom čas in se pozanimal za usodo bratov misijonarjev,« je odvrnil moški, se dvignil in si s hlač otresel ščurke.”
(Str. 109-110)