Dnevnik srbske gospodinje

Glavna junakinja romana je Anđelka, letnik 1962. Je Beograjčanka, Srbkinja, falirana študentka književnosti, brez redne službe, za sabo ima dve propadli zvezi, tudi zakon, v katerem spozna nasilje. Perspektivna mladinka, v katero je predvsem mati polagala vse upe, se vrne domov, cinično sama sebe poimenuje srbska gospodinja. V njeno osebno nesrečo zarežejo še zunanje okoliščine. Roman kot dnevniški zapis pred nami oživlja dogodke ob razpadu Jugoslavije. Razprostre tudi Anđelkine spomine na socializem in odraščanje ob “tekovinah revolucije”, ki jih primerja s sedanjim stanjem, v njih išče razloge, vzročno-posledično pred nami izpisuje sociološko-psihološki profil naroda, ki je nemo in verno sledil velikemu vodji. A ne vsi, nekateri so si upali podvomiti, zato je razkol Jugoslavije prizadel tudi družine in prijateljstva. Anđelka, ki v Miloševiču prepozna rešitelja in postane zavedna Srbkinja, se nenehno prepira z mamo, ki je situacijo vendarle zagledala širše. Na nacionalni podlagi se spre tudi s prijatelji, iskreno prizna, da ji je malo mar za občutke drugih narodov, za tiste v Sarajevu ali Vukovarju. Novi junaki so Šešelj, Draškovič, srbski vojak, ki je prikazan kot vrli vitez. Če prepoznamo enake vzorce življenja in navad v času socializma ne glede na to, kje v Jugoslaviji smo živeli, pa je vojna spremenila tudi to. Dostopne so nam bile redke podobe Beograda s televizijskih ekranov, Anđelka nam opisuje razmere podrobno in brezkompromisno. So podobe pomanjkanja, nerazumljivega ponosa, črnoborzijanske iznajdljivosti, mafijaštva, grozljive naivne lahkotnosti, ki se v pripoved zaseka preko protagonistkinih priznanj. Kako brat na črni borzi kupi prstan z brilianti, kako se v Beogradu pojavljajo avtomobili s čudnimi registracijami, podobe profesorjev, ki se izkrcavajo z avtobusov za Bolgarijo, četniki z luknjami v nogavicah, vojska srbskih vitezov ob peki volov, vzdušje pred bombardiranjem, podobe zavedenih demonstrantov in njihove predrobne, (ne)pomembne usode ter sredi tega, Anđelkina usoda, ki je simbol povprečnega Srba, ki se srbstvu do konca ne odpove, vendar pa s tem hkrati sodeluje pri balkanski tragediji. Čeprav spregleda svojo nacionalistično zablodo, kar izvemo že na začetku romana in je zato le-ta toliko bolj berljiv. Nihče iz vojne ne pride več enak. Roman je delo srbske novinarke, prve izvode je distribuirala osebno, v srbskih medijih je ne omenjajo, kljub temu da je knjiga prevedena že v nekaj jezikov. Doživel je že 53 ponatisov.