Ana in črni skakač
Žanr | pedagoški roman (poučni) |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Koper, 2003 |
Založba | Ognjišče |
Prevod |
Branko Gradišnik |
Ključne besede | Otroci in odrasli, Vrednote, Življenjska modrost |
Žanr | pedagoški roman (poučni) |
Narodnost | angleška literatura |
Kraj in leto izida | Koper, 2003 |
Založba | Ognjišče |
Prevod |
Branko Gradišnik |
Ključne besede | Otroci in odrasli, Vrednote, Življenjska modrost |
V knjigi Ana in črni skakač se nadaljuje zgodba o deklici Ani, ki jo je avtor Fynn predstavil v delu Gospod Bog, tukaj Ana. Deklico je Fynn nekega meglenega jutra davnega leta 1930 našel v londonskem doku ter jo odpeljal domov k svoji materi, naj skrbi zanjo. Pri njih je ostala do svoje rane smrti in vse očarala s svojo iskrenostjo, odprtostjo in zvedavostjo. Tudi v tej knjigi jo spremljajo Fynn, Matka, Spod Bog, med novimi prijatelji pa je Črni skakač. Stari profesor John, zaverovan v znanost, ji je ob smrti hvaležen, ker mu je Ana odkrila, da nam znanost nikakor ne more dati odgovorov na najgloblja vprašanja.
Knjiga, ki je bodo veseli tudi ljubitelji matematike, saj v njej kar mrgoli računov.
Objavljeno: 28.07.2015 08:29:40
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:27:31
Povedal sem mu, da si Ana v resnici želi, da bi znala računati z angeli in mogoče celo s Spodom Bogom, ker pa nihče ne ve, na koliko prstov bi računal angel, se je naučila različnih števnih sistemov, potenc, eksponentov in takšnega.
Kmalu se je lahko prepričal, da računanje ni ne vem kako težavno, potem ko dobiš grif. Težave so povzročala vprašanja, ki mu jih je zastavljala potem. Skušal sem mu povedati, kako je bilo s tistimi petdesetimi plešci, o katerih me je spraševala. Bila je namreč neka cerkev in vsako nedeljo je prišlo vanjo petdeset plešcev in vsak od njih je imel na glavi naslikano število – od 1 pa do 50. V kupoli je bil angel s fotografskim aparatom, ki je vsako nedeljo posnel številke na njihovih temenih, vsako nedeljo pa so sedeli v drugačnem zaporedju, kar bi bilo vse lepo in prav, če ne bi Ane zanimalo, koliko bo star vikar, ki je imel zdaj trideset let, ko bodo plešci naposled spet posedli v prvotnem zaporedju. Izračunal sem ji to. Če sem našel pravi odgovor, potem bi bil vikar star 5,848846 na 62. Preden bi se vzorec ponovil, bi bil vikar vsekakor prestar, da bi naju še zanimal, sem si rekel. Bil bi silno star, starejši od Metuzalema, starejši tudi od vrlega tiranozavra. Starejši bi bil od seštevka starosti vseh ljudi, ki živijo na svetu, presneto! Morda bi bil starejši celo od … Ne! To pač ni mogoče. Vedel sem, kaj bi mi odgovorila, če bi ji postregel s takim odgovorom.
“Ufa, Fynn – a ni to računstvo čudovita reč!?”