Zgodbe ob kuhinjski mizi : zdravilne zgodbe

Neka moja pacientka mi je povedala, da so jo ljudje, medtem ko jim je pripovedovala svojo zgodbo, pogosto prekinjali z besedami, da se jim je nekoč zgodilo nekaj čisto podobnega. Njena bolečina je ironično postala njihova zgodba. Sčasoma se je prenehala pogovarjati z večino ljudi. Bilo je preveč samotno. Poslušanje povezuje. Ko prekinemo drugega, da bi mu povedali, da ga razumemo, premaknemo žarišče pozornosti nase. Ko poslušamo, ve, da nam je mar. Mnogi rakavi bolniki priznavajo, koliko lažje jim je, če imajo koga, ki jih samo posluša.
Naučila sem se, da se tudi na jok odzovem s poslušanjem. Prej sem običajno segla po robčkih, nato pa sem uvidela, da je ponujanje robčka mogoče le način utišanja, da jih z robčkom vabim ven iz žalosti in žalovanja. Sedaj samo poslušam. Potem ko izjočejo vse, kar morajo izjokati, me najdejo ob sebi.
Te preproste stvari se nisem naučila tako zlahka. Zagotovo je bila v nasprotju z vsem, kar so me učili v otroštvu. Mislila sem, da ljudje poslušajo samo zato, ker so preveč plašni, da bi spregovorili, ali ker ne poznajo odgovora. Pogosto ima ljubeča tišina večjo moč zdravljenja in povezovanja kot večina dobronamernih besed.