Otrok džungle

Žanrspomini
Narodnostnemška literatura
Kraj in leto izidaTržič, 2005
Založba
Prevod Maruša Mugerli Lavrenčič
Ključne besede Ljudstva sveta, Narava, Otroštvo, Pragozd, Svoboda, Življenje
Število strani

292

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

9-10 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

Smo mi res civilizirani?

Sabine Kuegler je otroštvo preživela med plemenom Fajuji v Zahodni Papui, na zahodnem delu otoka Nova Gvineja. Starša sta bila člana ekipe nemških jezikoslovcev, antropologov, pilotov, misijonarjev, ki so se skupaj pripravljali na projekte v džungli. Družina je živela v leseni koči. Otroci so v naravi, sredi pragozda, našli svoj raj. Igrali so se skupaj s staroselskimi otroki. Pleme Fajuji je takrat živelo še v kameni dobi. Sabine so naučili, kako s puščico streljati strupene pajke. Hranili so se s pečenimi žuželkami, se na lijani zavihteli z drevesa na drevo.
Ko se je pri sedemajstih odločila za šolanje v Nemčiji, domovini svojih staršev, se je zanjo idilično obdobje v džungli končalo. V novo okolje je prišla popolnoma nepripravljena in doživela kulturni šok. Ni mogla razumeti zapletenih medsebojnih odnosov, pretvarjanja, laži, hinavščine, ščuvanja, kulta zunanje lepote, češčenja materialnih dobrin. Bila je zmedena, prestrašena, otopela in izgubljena v tujem svetu. Ni se znašla, zaupala je napačnim ljudem. Vzeli so ji otroke, češ da ne zna skrbeti za njih, da ni funkcionalna, za nekaj časa so jo celo zaprli na psihiatrijo. Hrepenela je samo po tem, da bi se spet vrnila v džunglo, kjer je kot otrok živela v vsej svobodi.

Svojo pripoved je nadaljevala v drugi in tretji knjigi, to sta Klic džungle ter Plenilka in plen. Knjige so vredne branja, saj odpirajo vprašanja o tem, ali je naš zahodni svet res civiliziran …

Znotraj skupine je vladala urejena družbena struktura. Poglavarja so lahko odstavili kadarkoli, če ni deloval v blagor skupine. Odločitve so sprejemali skupaj. Fajuji so živeli v svetu, kjer je čas obstal. Lovili so z loki in puščicami, drevesa za drevake in kolibe pa podirali s kamnitimi sekirami. Bambus so uporabljali za netenje ognja in rezanje mesa, drevesno skorjo pa predelovali v nosilne mreže in vrvi. Niso poznali denarja, ne lastnine, ne skrivnosti, ne laži. Vsak posameznik se je poistovetil s skupino, zasebnega življenja ni bilo. Kolikor mlajši je bil član plemena, toliko nižje je bil na družbeni lestvici. S starostjo si je prislužil spoštovanje, čast in priznanje. Bogastvo se je merilo po številu otrok in divjih prašičev.

Starši so me naučili, da ljubezen premaga zlo, da je treba nastaviti drugo lice, kadar te kdo udari, da je treba dati tistemu, ki te okrade, še kaj zraven. Da moramo odpuščati in sprejemati. Fajuji so s tem uspeli, našli so svoj mir. Zakaj pa tu ni delovalo? Kako naj bi odpustila ljudem, ki so mi prizadejali toliko hudega? Pred mojimi zaprtimi očmi se je zvrstilo toliko obrazov, ki jih sovražim, kot film v neskončni zanki. Ljudje, ki me sploh niso poznali, so me obsodili, mi iztrgali otroka. Tega še vedno ne morem razumeti.

Sovražno sem zrla na deželo, ki je pod menoj postajala vedno manjša. Ta dežela me je izdala in mi vzela moja otroka. Kako sem jih sovražila, tiste sodnike, ki so takrat najbrž jedli skupaj s svojimi otroki, se z njimi smejali in sploh niso pomislili, da nekje nad njimi leti mlada ženska. Ta dežela se je imenovala visoko razvita, pa ni spoštovala niti najpreprostejših, prastarih naravnih zakonitosti: da mati sodi k otrokom in je ne smemo ločevati od njih brez razloga.


Znova hočem živeti, znova neposredno čutiti in znova se hočem naučiti leteti. Želim uživati v preprostih stvareh v življenju, občutiti, kako je, če si ljubljen in če ljubiš sam, znova občutiti svobodo. Svobodo, ki sem jo kot otrok izkusila v sobivanju s preprostim ljudstvom, majhnim plemenom, ki po naših zahodnih merilih najbrž velja za necivilizirano. Vendar se danes sprašujem, katera civilizacija je za človeka primernejša. Vem, da ni popolnega sveta, ne tukaj ne v pragozdu. Kadar pa kdo v pragozdu doživi duševno svobodo, tako kot sem jo jaz, potem v sodobnem, zahodnem svetu tvega propad.

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Otrok džungle.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 100
Komentarji: 0
Število ocen: 3
Želi prebrati: 3
Trenutno bere: 1
Je prebralo: 9