Sabine Kuegler je otroštvo preživela med plemenom Fajuji v Zahodni Papui, na zahodnem delu otoka Nova Gvineja. Starša sta bila člana ekipe nemških jezikoslovcev, antropologov, pilotov, misijonarjev, ki so se skupaj pripravljali na projekte v džungli. Družina je živela v leseni koči. Otroci so v naravi, sredi pragozda, našli svoj raj. Igrali so se skupaj s staroselskimi otroki. Pleme Fajuji je takrat živelo še v kameni dobi. Sabine so naučili, kako s puščico streljati strupene pajke. Hranili so se s pečenimi žuželkami, se na lijani zavihteli z drevesa na drevo.
Ko se je pri sedemajstih odločila za šolanje v Nemčiji, domovini svojih staršev, se je zanjo idilično obdobje v džungli končalo. V novo okolje je prišla popolnoma nepripravljena in doživela kulturni šok. Ni mogla razumeti zapletenih medsebojnih odnosov, pretvarjanja, laži, hinavščine, ščuvanja, kulta zunanje lepote, češčenja materialnih dobrin. Bila je zmedena, prestrašena, otopela in izgubljena v tujem svetu. Ni se znašla, zaupala je napačnim ljudem. Vzeli so ji otroke, češ da ne zna skrbeti za njih, da ni funkcionalna, za nekaj časa so jo celo zaprli na psihiatrijo. Hrepenela je samo po tem, da bi se spet vrnila v džunglo, kjer je kot otrok živela v vsej svobodi.
Svojo pripoved je nadaljevala v drugi in tretji knjigi, to sta Klic džungle ter Plenilka in plen. Knjige so vredne branja, saj odpirajo vprašanja o tem, ali je naš zahodni svet res civiliziran …
Objavljeno: 27.07.2015 14:29:13
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:27:29