Mož, ki je imel ženo za klobuk

V knjigi avtor, svetovno znani britanski nevrolog, z nežnostjo, empatijo, razumevanjem in velikim spoštovanjem piše zgodbe o ljudeh s poškodbo možganov, nevrološkimi in nevropsihološkimi motnjami, zaradi katerih dojemajo svet na povsem drugačen, neobičajen način. Zgodbe so predstavljene poljudno in s človeško toplino, v obliki parabol in spominov na srečanja s pacienti, tako da so razumljive tudi tistim brez velikega znanja psihologije in nevrologije. V teh zgodbah spoznamo tudi velik pomen umetnosti, na primer glasbe, gledališča, pripovedovanja zgodb… ki imajo to čudežno moč, da lahko zopet povežejo in organizirajo možganske funkcije ter vzpostavijo telesno, intelektualno, duševno in čustveno ravnovesje v ljudeh, ki so prizadeti. Kot strasten ljubitelj glasbe Sacks v knjigi veliko razmišlja o pomenu glasbe za človeka, med drugim pravi: »Nekaj spiritualnega je v glasbi in nekaj muzikalnega je v človeškem duhu.« Glasba ima terapevtske učinke, preživi pa lahko tudi velike poškodbe možganov. Ljudje z williamsovim sindromom, ki imajo zelo nizek IQ, lahko z natančnim posluhom pojejo ure in ure. Zanimiva je tudi zgodba o umsko prizadetih dvojčkih, ki pa sta imela izjemno sposobnost čutenja in opazovanja števil. Bile so njune prijateljice in pravzaprav sta se lahko sporazumevala samo v praštevilih; to je bila poglavitna radost in smisel, osebna in čustvena sredica njunega življenja. Avtor se sprašuje, odkod nam pravica, take pojave imenovati “patološke”. Mojstrsko napisana knjiga je svetovna uspešnica, prevedena v številne tuje jezike, po njej je posnet tudi film, skladatelj Michael Nyman pa je leto dni po njenem izidu ustvaril opero z istim naslovom. Ko boste knjigo prebrali, ne boste več prepričani, da je človek nekaj vreden samo, če je zdrav, pameten, mlad, lep, ustrezen in družbeno sprejemljiv ter koristen za delodajalca.