Izgubljeni kovčki
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | španska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Roman |
Ključne besede | Fantje, Odraščanje |
Žanr | družbeni roman |
Narodnost | španska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Roman |
Ključne besede | Fantje, Odraščanje |
Christof iz Frankfurta, Christophe iz Pariza, Christopher iz Londona in Cristòfol iz Barcelone se med seboj ne poznajo. Imajo enako ime in istega očeta. Krištofi se prvič srečajo, ko je njihov oče uradno razglašen za pogrešanega. Iz njihovih življenj je odšel že pred več kot dvajsetimi leti, sedaj pa od njega dobijo kup neplačanih računov za najemnino in elektriko. Polbratje se odločijo, da ga bodo poiskali. Njihov oče Gabriel je odraščal v sirotišnici skupaj z nerazdružljivim prijateljem Bundójem. Pri sedemnajstih se osamosvojita in se preselita v penzion. Njun drugi dom postane selitveni tovornjak Pegaso, s katerim sta skupaj s tretjim šoferjem Petrolijem prevozila dobršen del Evrope. Na teh selitvah je Gabriel spoznal različne ženske in z njimi imel tri sinove. Otroke je obiskoval, kadar ga je pot zanesla mimo kraja njihovega bivanja, vzdrževal pa je tudi redne tedenske telefonske stike. Do usodne 199. selitve. Po njej je Gabriel izginil iz njihovih življenj.
Krištofi v stanovanju najdejo skrbno popisano beležko z vsemi selitvami in plenom iz njih. Na vsaki selitvi se je namreč kakšen kovček “izgubil”, pajdaši pa so si pravično razdelili plen.
Četrti Krištof pride na svet v rodni Barceloni. Njegova mama Rita skrbi na letališču, kako prikladno, za izgubljene kovčke. Gabriel se ne ustali niti pri svoji četrti družini. Izgine kot je že tolikokrat doslej.
Je Gabriel zgolj kronični lažnivec, strasten kvartopirec in goljuf? Ali pa ima v rokavu tudi očetovskega Jokerja?
Objavljeno: 23.07.2015 13:15:50
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:27:26
Imamo isti spomin.
Zelo zgodaj je. Pravkar je vzšlo sonce. Vsi trije – oče, mama in sin – zehamo. Mama je skuhala čaj ali pa kavo z mlekom in vsi mehanično srkamo iz skodelic. V jedilnici smo ali pa v kuhinji in tako pri miru in tiho, da spominjamo na kipe. Oči se nam zapirajo. Kmalu zaslišimo tovornjak, ki se ustavi pred hišo in potrobi. Čeprav smo ga pričakovali, je trobljenje tako glasno, da nas prestraši in zdrami. Stekla na oknih za hip zadrhtijo. Tudi sosedje so se verjetno zbudili. Stopimo na cesto, da bi se poslovili od očeta, ki se povzpne v tovornjak, stegne roko skozi okno in se nam med mahanjem v slovo prisiljeno nasmehne. Vidi se, da mu je hudo oditi. Ali pa ne. Doma je bil le dva, največ tri dni. Njegova tovariša nam zakličeta s tovornjaka in nam prav tako pomahata. Čas se vrti v počasnem posnetku. Pegaso vžge motor in se počasi ter okorno oddalji, kot bi se tudi njemu ne dalo oditi.
(str. 9)