| Žanr | družbeni roman, ljubezenski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
| Založba | Modrijan |
| Zbirka |
Bralec |
| Ključne besede | Ljubezen, Umetnost, Umetnostne galerije |
Za to, da bi zaustavil čas in ga vsaj še nekaj preživel z Marijo, bi dal galerist v galeriji, ki se nahaja na izviru Sončne ulice, vse na svetu. Pozno je namreč v njegovo življenje vstopila ljubezen, Marija, pol mlajša po letih, a enako radostna, ljubeča, nežna kot on sam. Čas jima je bil skopo odmerjen, dogodki v njem pa so bili kljub temu čustveno intenzivni. Vsaj v spominu bodo ostali večni. Poleg zgodbe o galeristu in Mariji spoznamo še okruške iz časa in življenja dveh predhodnih galeristov. Vsak od njiju je prav tako imel svojo Marijo, čeprav je prvi prebivalec dvorca z galerijo imel tudi ženo, a ga je Marija povsem očarala že prvi dan po njegovi poročni noči, drugi pa je Marijo dolgo poznal, a ni postala njegova spremljevalka, odšla je nekega dne in se ni vrnila. Vse tri Marije, nemara pa je bila ena sama, so prinesle v moška življenja nekaj drugačnega, posebnega, nekaj, kar se ni skladalo z uveljavljenim načinom življenja v njihovih časovnih obdobjih. A šlo je za srečo, za srce, za pripadnost, navdušenje, lepoto … za ljubezen.
Objavljeno: 22.07.2015 13:45:29
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:27:25
Čeprav je bila predaleč, da bi lahko prepoznal njen obraz, sem vedel, da je Marija. Nekakšna nečimrnost, smešna želja, ugajati ji kot moški, saj je štela le polovico mojih let, mi je šinila skozi možgane in me spodbujala, naj se počešem in svoj videz preverim v ogledalu, a je bil njen hod preveč mamljiv, da bi se ji odzval. Stopal sem z njo po ulici, zaradi njene bližine sem bil mlajši, čist kot tisto jutro. S strastjo kadilca sem vase kopičil vonjave cvetličnega parfuma, ki so se mešale z rezko svežino in vonjem pok svežem kruhu, ki je uhajal iz trgovine.
Nato sva obstala nekaj korakov pred stebri razkošnega vhoda, kjer sem naju z balkona pozdravil s povabilom na skodelico čaja. Marija je s čudovitim nasmehom voščila dobro jutro in sprejela vabilo. Ko sva se vzpenjala po stopnicah, je dišala po cvetju, natanko tako kot prej, ko sva prehodila ulico, moj korak pa je bil zdaj resničen in težji.
(str. 37)
