| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | srbska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2006 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Prevod |
Štefan Kutoš |
| Ključne besede | Invalidni otroci, Otroci s posebnimi potrebami, Ustanove |
Invalidni deček nam pripoveduje svojo žalostno usodo. Mati se je ponovno poročila in ga pustila v oskrbo babici. Babica zboli in tako deček pristane v ustanovi za duševno prizadete. Deček je zelo inteligenten, le noge ga ne ubogajo. Nima niti invalidskega vozička, ki bi mu omogočal gibanje po ustanovi. Popolnoma je odvisen od tuje pomoči. Bolničarke varovance kličejo imbecili, downovci, kreteni, pohabljenci. Obiski v ustanovi so izjemno redki. Svetla luč je le nova delovna terapevtka, ki ga nauči izdelovati žerjave iz papirja. Ob tisočem naj bi se mu izpolnila želja. Vendar njegovi žerjavi končajo v smeteh. Deček lahko le nemočno zre kruti resnici v oči.
Objavljeno: 17.07.2015 20:23:55
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:27:19
Ta kraj na koncu sveta, pozabljen od vseh, je bil kot samosvoj planet. Sem je zašel le malokdo – in če že, potem zato, ker je moral priti po kakšnem opravku. Zdelo se mi je, da za nas ne ve nihče ali pa le redkokdo, tisti, ki ve, pa se trudi čimprej pozabiti na nas. Zares smo bili kot nekakšen drugi svet. Tu so veljala druga pravila. Pravzaprav je bilo pravil zelo malo, vendar so bila zelo groba, kršenje pa se je kaznovalo. Tisto, kar nas je družilo, je bila nesreča vsakega posebej – ki se je stapljala v veliko skupno nesrečo. Ta planet je bil sestavljen iz te skupne žalosti.
in nato