Ne ubijaj slavca : roman

Atticus se je obrnil k obtožencu. “Tom, vstanite. Naj si vas gospodična Mayella dobro ogleda! Je to tisti človek, gospodična Mayella?” Široka ramena Toma Robinsona so se zganila pod tanko srajco. Vstal je in stal, z desno roko oprt na naslonjalo pri stolu. Zdelo se je, da je izgubil ravnotežje, pa ne zaradi čudne drže. Njegova levica je bila četrt metra krajša od desnice in je mrtva visela ob strani. Končevala se je v majhni, zviti roki. Tudi z balkona sem lahko videla, da je ne more uporabljati. “Scout,” je šepnil Jem. “Scout, poglej! Častiti, pohabljen je!” Častiti gospod Sykes se je nagnil preko mene in šepnil Jemu: “Stroj mu jo je zagrabil, bombažni stroj pri gospodu Dolphusu Raymondu, ko je bil še deček. Skoraj bi izkrvavel. Vse mišice in kite mu je postrgalo, do kosti.” Atticus je dejal: “Je to človek, ki vas je posilil?” “Prav gotovo je.” Naslednje Atticusovo vprašanje je obsegalo samo eno besedo. “Kako?” Mayella je bila besna. “Ne vem, kako je napravil, toda napravil je — rekla sem, da se je vse zgodilo tako hitro, da nisem –“