Ponovno rojen : pot iz pekla mamil
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Nova Gorica, 2001 |
Založba | Branko |
Ključne besede | Droge, Odvisniki, Zdravljenje |
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Nova Gorica, 2001 |
Založba | Branko |
Ključne besede | Droge, Odvisniki, Zdravljenje |
V zgodbi izvemo, da je Taubiju tragična izguba ljubljene osebe močno spremenila življenje. Pred leti se je med alpinističnim podvigom smrtno ponesrečila njegova soplezalka, kar ga je pahnilo v žalost in obup, ki ju ni znal premagati drugače kot z zanikanjem in pozabo. To pa je iskal v drogi in alkoholu. Taubi pada vedno globlje, berači za drogo, se prostituira s homoseksualci, nazadnje pristane kot klošar na cesti. A mlada študentka Anja ga vztrajno zasleduje po mestu in ga hoče prepričati, da bi se vključil v Skupnost Srečanje, komuno znanega duhovnika Don Pierina. Nekega dne ji to uspe. Taubi dva meseca čaka na vstop v komuno. Nato v Skupnosti Srečanje v Italiji preživi tri leta. S pomočjo prijateljev iz komune ozdravi boleče spomine in rane ter zaživi novo življenje. Zgodba je napisana v tretji osebi, preprosto, v pogovornem jeziku. Zaradi pretresljive usode je poučna, zaradi srečnega konca pa vliva optimizem. Na koncu knjige je kratka biografija Don Pierina.
Objavljeno: 03.07.2015 13:57:03
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:27:09
To noč se je Taubi premetaval po postelji. Ni mu uspelo zaspati. Utrujen je bil in napet. Živčen. Toliko vprašanj mu je blodilo po glavi in niti enega odgovora. Starši? Teta? Sestra? Sreča? Taubi? Kot, da starega uličarja Taubija nikoli ni bilo. Kot, da ni obstajal. Kot, da je to le fantazija, ki si jo je sam ustvaril v svoji glavi. Kot da ni bil nikoli omamljen in pijan. Kot, da ni nikoli počel neumnosti. Kot, da se tega nihče ne spomni, kot da je bil vedno super fant. Kot … Saj ne, da bi želel poslušati kritike in litanije zaradi svoje preteklosti, ali komplimente zaradi sedanjosti. Toda, vseeno je nekaj manjkalo. Prelepo je bilo, da bi bilo lahko res in preveč veselo, da bi lahko trajalo. Naenkrat se je počutil zmedeno. Tako, odvečno. Zaželel si je vstati in se vrniti v Italijo. Ali pa vstati in se zadrogirati ali vsaj pošteno napiti. Bal se je vsega in še posebej samega sebe. Želel je vsaj telefonirati v komuno, da bi mu Alessander povedal par besed. Da bi ga vsaj nahrulil, ker kliče sredi noči. Pogrešal je fante iz komune. Počasi se je začel zgubljati in na koncu je zaspal.