Sonce zahaja v Celju

Ne razumem, od kod to dobro počutje. Ne vrti se mi, ni mi slabo, ne zebe me in ne potim se. Pomila sem posodo, si skuhala čaj, po stanovanju nabrala kakšne tri vrečke smeti in pisala. O krizi in času pred njo. Med nama z Ladom je bilo grozno, toda potem sva se pomirila in obljubil mi je, da mi bo pomagal. Noč pred naslednjim dnem je bila polna heroina. Le da ni bilo lepo, kot bi človek pričakoval, četudi imava še vedno drug drugega, to fino stanovanje in pet gramov. Ne gre. In ves čas sva na pragu groze vseh groz – zdanitve, novega dne, konca zalog. Mrzlični čas iskanja rešitev, ki jih ni več. Toda zame je tega konec.