Črni angel, varuh moj
Žanr | potopisni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 1997 |
Založba | Cankarjeva založba |
Žanr | potopisni roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 1997 |
Založba | Cankarjeva založba |
Sonja Porle se je že v osnovni šoli rada potepala in sanjarila o daljnih deželah. Prvič je obiskala Afriko leta 1983, ko se je na pot odpravila naskrivaj, da ne bi domačim vzbujala skrbi. Tam pa je zbolela za »mal de l’Afrique«, to pomeni, da se je v Afriko neizmerno zaljubila. Tja se je vračala vedno znova in med afriškimi prijatelji živela tudi dlje časa. Zgodbe, dnevnike in intervjuje iz Afrike je objavljala v Pionirju in Pionirskem listu, v sobotni prilogi Dela in reviji Muska. Na Radiu Študent in Valu 2002 je imela oddaje o afriški glasbi, na njenih razstavah Srečna Afrika pa so se obiskovalci lahko navduševali nad ustvarjalnostjo afriških otrok, ki so si doma sami izdelovali igrače iz odpadnih materialov. V potopisnem romanu Črni angel, varuh moj je strnila svoje vtise in doživetja iz Burkine Faso in Gane. Knjiga je razdeljena na tri dele: Pojoči predsednik, Ob cesti do zvezdice in Rumba o prahu in vrnitvi. V vseh treh delih se njena popotna doživetja prepletajo z zgodbami njenih afriških prijateljev in z družbenimi in geografskimi značilnostmi Afrike. Ko je roman leta 1997 prvič izšel, je takoj postal najbolje prodajana leposlovna knjiga in Sonja Porle je zanj še isto leto prejela prestižno kulturno nagrado Zlata ptica. V naslednjih letih je bil roman večkrat ponatisnjen, preveden je tudi v hrvaščino in nemščino, nekateri odlomki romana pa so tudi v angleščini, češčini in ruščini. Sonja opisuje ljudi in kraje na očarljiv, tenkočuten, humoren način, včasih zna biti malo ironična, ima tudi smisel za podrobnosti. Kasneje je izšla še njena druga knjiga o Afriki z naslovom Barva sladke čokolade, ki je izbor njenih potopisnih člankov o Afriki. Kot izjemna poznavalka Afrike je Slovencem črno celino predstavila na nov, svež in »ženski« način.
Objavljeno: 01.07.2015 13:28:00
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:27:04
Gledala sem žene z dojenčki na hrbtu in težkimi butarami na glavi, ko so same ali v vrsti stopale vzdolž ceste. V teh krajih morajo ženske hoditi ure in ure, včasih cel dan, preden naberejo dovolj drv, da lahko pod večer skuhajo edini obed za svojo družino. Tudi po vodo hodijo daleč. Vodnjaki so redki, pa še ti v sušni dobi zvečine presahnejo. Od domačij so malokje oddaljeni manj kot uro hoda. Vročična sopara je topila sloka ženska telesa v lisaste privide. Tudi če so žene imele polne roke drv, so našle eno prazno ter z njo pomahale v pozdrav na cesto.
knjiga se bere bolj kot esej, pri njej me moti, ker je preveč razmišljanja in premalo dogajanja.