Vrnil se bom k očetu
Žanr | avtobiografski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Celje, 1998 |
Založba | Mohorjeva družba |
Ključne besede | Spomini |
Žanr | avtobiografski roman |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Celje, 1998 |
Založba | Mohorjeva družba |
Ključne besede | Spomini |
France Špelič v knjigi Vrnil se bom k očetu opisuje svoje življenje. Rodil se je 24. septembra 1927 v Šmavru v Suhi krajini v revni družini. Imel je težko otroštvo in mladost. Maja 1942 je šel k partizanom in tu so ga prevzgojili v ateista in komunista. Jeseni 1945 je po kratkem tečaju postal policist. Spomladi 1949 je šel v oficirsko šolo. Čez nekaj let se je odrekel oficirski karieri pri policiji. Po enem letu učiteljišča je postal učitelj, čeprav je bila njegova plača več kot pol manjša. Leta 1954 mu je v roke prišlo Sveto pismo. Prebral ga je v celoti, nekaj poglavij po večkrat. Po štirih letih premišljevanja, molitve in iskanja rešitve v Svetem pismu je ob branju vrstice iz Janezovega evangelija spoznal, da ne bo pogubljen nihče, ki veruje v Boga. Vodstvu Komunistične partije Slovenije je leta 1956 napisal izjavo o izstopu iz partije. Sledila so nenehna zasliševanja in vsakovrstna mučenja. Nato je delal kot nočni čuvaj v tovarni, zjutraj pa se je vozil v Ljubljano na Teološko fakulteto na predavanja. Ko je bil star čez štirideset let in je imel za seboj pet let teološkega študija, si je želel postati duhovnik. A bil je poročen. Dvajset let je stregel bolni ženi. Leta 1987 je šel prvič v Medžugorje in ob ponovnem obisku tega kraja leta 1988 se je zanj začelo odpirati novo življenje. Novo mašo je imel na Brezjah, kot duhovnik je delal v različnih krajih na Gorenjskem. Ko je bil v Zalogu, so se k njemu zgrinjali obiskovalci iz Slovenije, večinoma pa tujci, Nemci, Avstrijci, Švicarji, Belgijci, Holandci, Južni Tirolci, Italijani iz Gorice in Trsta, Hrvatje. Prihajali so na duhovne pogovore in k spovedi. Kurešček, kjer so stale razvaline stare cerkvice, je po njem postal novo marijansko romarsko središče na Slovenskem. Znan je bil tudi kot duhovnik s stigmami.
Objavljeno: 30.06.2015 14:06:00
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:27:02
Z družino sem stanoval v Begunjah, v nekdanji hiši za občinske reveže, starčke, ki na stara leta niso imeli kam iti, zato se je ta hiša, čeprav ni več služila prvotnemu namenu, imenovala “ubožnica”. V sosednji hiši pri Ermančkovih sta živeli mati in hči. Mati je bila stara že čez devetdeset let, hči Micka pa jih je imela že čez šestdeset in je bila starejša od moje matere.
Nekega dne leta 1954 sem šel klicat svojo mater, ki je pri Ermančkovih vasovala, naj gre h kosilu.
Vstopil sem v Ermančkovo hišo. Po pozdravu sem povedal, po kaj sem prišel. Tedaj pa zagledam na šivalnem stroju knjigo z rdečo obrobo. Vedel sem, da so bile včasih verske knjige obrobljene z rdečo ali zlato barvo.
Ob pogledu na to knjigo in rdečo obrobo sem doživel nekaj, česar ne znam povedati. V meni se je zbudilo nepopisno hrepenenje in želja dobiti to knjigo za vsako ceno. Vse je vpilo v meni. Občutje je bilo nepopisno. V meni se je dogajalo nekaj, kar me je postavilo v posebno stanje. Za opis tega ni besed.
Rekel sem: “Micka, dajte mi to knjigo, vrnil vam jo bom!” Ona pa: “Kaj pa boste vi s to knjigo, to je Sveto pismo. Ne dam je. Vem, kakšni ste komunisti, zažgali bi mi jo. Tega pa ne dam.”