Učitelj

Frank McCourt je avtor, sedaj že kultne, svetovno prevajane knjige, Angelin pepel (tudi filmsko zabeležene), njegov pa je takisto ta uspešen roman o pedagogiki, redek literarni biser o tej tematiki, z naslovom Učitelj. Frank je svoje otroštvo preživel na Irskem, v revščini, v Ameriko je odšel s trebuhom za kruhom in tam poučeval. Poučeval je literaturo v času baby booma, permisivne vzgoje, poučeval je marginalce, otroke in odrasle različnih narodnosti iz družin z različnimi vrednostnimi sistemi, težavami, posebnimi potrebami (denimo avtiste, ki takrat še niso bili tako prepoznani) in se ob tem tudi sam učil ter izumljal svoje vzgojne in učne načine. Kar nas presune je to, da ne izgublja vere v posameznika, vedno najde nek način. Prepriča nas s tem, da prizna svoje omejitve, saj spregovori tudi o svoji jezi in sramu ter boju s travmami iz preteklosti. Nauči tudi nas, da pouk literature zahteva sproščenega, odprtega in razgledanega učitelja, ki literaturo pozna in ima do nje oseben odnos in da je nujno nekaj pobude prepustiti učencem, upoštevati njihove odzive, kakorkoli že, da ne gre brez spontanosti. Nihče pa ni dolžan uživati v nekem delu ali se zavzemati za tisto, čemur sam pravi globlji pomen (Občinstvo se bo gotovo spomnilo svojega pouka literature po vprašanju:” Kaj je pesnik želel povedati?”). Roman je topel, človeški in mestoma napisan v šaljivem tonu ter prežet z njegovim pedagoškim credom: “Mogoče bi se morala šola, v kateri »življenjskost in človeškost« nista samoumevni, itak več učiti od literature.”