| Žanr | spomini |
| Narodnost | avstrijska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 1998 |
| Založba | DZS |
| Zbirka |
Prvinski nagon |
| Prevod |
Marijan Lipovšek |
| Ključne besede | Alpinizem, Kitajci, Okupacija, Spomini, Tibetanci |
Znani avstrijski alpinist Heinrich Harrer se je 26-leten udeležil alpinistične odprave na Nanga Parbat (1939). Končal je kot vojni ujetnik v indijskem taborišču, od koder je leta 1944 pobegnil s prijateljem in se 627 dni prebijal do tibetanskega glavnega mesta Lhasa. Ta prehod čez Himalajo štejejo za odmevno alpinistično dejanje. V Lhasi je postal prijatelj tedaj 12-letnega Dalaj Lame, njegov svetovalec in učitelj ter dobil mesto v tibetanski vladi …
Po tej kultni Harrerjevi knjigi, prevedeni v 48 jezikov, je bil leta 1997 posnet tudi film.
Sicer pa je Harrer prejel številne visoke nagrade, med drugim zlato Humboldtovo medaljo avstrijske države in Luč resnice, ki mu jo je podelila tibetanska vlada v izgnanstvu v Indiji.
Objavljeno: 18.06.2015 14:22:32
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:26:50
Razvrstitev obedov je v Tibetu nekoliko drugačna, kakor smo vajeni v Evropi. Zjutraj pijejo čaj z maslom, večkrat pa tudi čez dan. Slišal sem praviti, da popijejo v Lhasi nekateri posamezniki tudi dvesto skodelic takega čaja dnevno. To je sicer pretirano rečeno, človeku pa se le zdi, da bi bilo morda celo res.
in nato