| Žanr | mladinski roman |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
| Založba | Hiša knjig, HKZ |
| Prevod |
Ljubica Karim Rodošek |
| Ključne besede | Drugačnost, Družina, Družinski odnosi, Fantje, Humor, Jecljanje, Medosebni odnosi, Osebe z govornimi motnjami, Prijateljstvo, Samopodoba, Samorealizacija, Samozavest, Šole, Sram, V mladinskem leposlovju |
Billy Plimpton je fant, ki bi rad vse spravljal v smeh. Rad bi bil komik. A kako naj ljudi z govorom spravlja v smeh, če jeclja? Ker gre ravno za čas prehoda iz osnovne v srednjo šolo, je še toliko težje. Kako navezati stik z novimi sošolci, če je drugačen od njih, če se mu bodo smejali, ker jeclja? Zato se najprej zapre vase in ne govori z nikomer. Potem pa počasi, ob podpori babice, mame in očeta, sestrice Chloe, logopedinje Sue ter učitelja, gospoda Osha spozna, da to ni najboljša strategija. Da večno ne bo šlo tako, da bo samo tiho. Posebno mesto v njegovem življenju pa ima babi Kuha. Njena izguba ga močno potre. Ko se začne končno pogovarjati spozna, da se vsak spopada s kakšno težavo v življenju. Da to ni nič posebnega. Če se s težavami spopademo, sprejmemo svoje omejitve, potem bodo naše omejitve sprejeli tudi drugi. Ni lahko, da to dosežemo, je pa osvobajajoče. Vse najtežje stvari v življenju so hkrati tudi najlepše. Ali je Billy Plimpton kljub jecljanju postal komik in ali je pripovedoval šale pred polno dvorano ljudi, vam ne bomo razrili. Preberite knjigo. Če jo boste prebrali, boste videli, da nikakor niste sami s svojimi težami. Samo spregovorite o njih, pa bo takoj veliko lažje. Tudi, če jecljate. Splača se poskusiti. Če boste poskusili, boste za to bogato nagrajeni. Helen Ruter je to knjigo napisala za sina Lennyja, ki jeclja. Pa kaj potem, če. Knjiga, ki daje upanje, da še vedno obstajajo dobri ljudje, ki nam pomagajo narediti življenje znosnejše.
Objavljeno: 20.05.2022 15:22:12
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:49:32
“Obstajajo dobre in slabe strani tega, da si tihi učenec. Opazim veliko reči, ki jih drugi ljudje ne. Med odmorom za kosilo lahko opazujem ljudi, kako previdno izbirajo, kam bodo sedli, kdo je sprejemljiv, da sedejo k njemu. Danes, ko sem zbežal pred Skylo, sem videl Yasmin iz našega razreda, ko se je odločala, kaj bo jedla, toda ko se je pomaknila proti popečeni zelenjavi, se je druga deklica spačila od gnusa in zato je Yasmin namesto zelenjave izbrala testenine. Potem sem pogledal po mizah, za katerimi so sedeli otroci, klepetali in se trudili biti najboljše različice samih sebe. Popravljali so si lase ali vili roke, medtem ko so govorili. Videl sem nekaj otrok, kot sem bil jaz, ki so bili sami in so le opazovali. Vsega tega ne bi opazil, če bi bil v eni tistih skupin in čakal, da spregovorim. Zdi se, da vsi to počno ves čas, da ne poslušajo drug drugega, pač pa le čakajo, da bodo oni lahko kaj povedali.” (str. 64)
in nato