Jadrnica : roman
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Nova slovenska knjiga |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2011 |
Založba | Mladinska knjiga |
Zbirka |
Nova slovenska knjiga |
Nana, dekle v zgodnjih dvajsetih se nikakor ne razume z materjo. Oče je umrl še v njenih mladih letih, v zanjo neznanih okoliščinah. Zaradi nekoliko svojskega pogleda na svet, kdo v njenih letih pa ga nima, se težko razume z bližnjo okolico. Zato velikokrat išče in tava po okolici. Med enim od takih odhodov se sreča s sorodno dušo, ki pa tako kot ona precej odstopa od ustaljenih in družbeno sprejemljivih norm. Zbliža se namreč s precej starejšim klošarjem, Jadrnico, kot ga poimenuje Nana, ter preko njega z drugačnim pogledom na svet, ki je veliko bližji njenemu. Čeprav ta svet ne nudi perspektive mlademu človeku se vseeno odloči, da ostane z njim. Toda v pričakovanju razpleta spozna, da je njena brezkompromisnost drugačna od njenega trenutnega sopotnika. Njegovo življenje je namreč v ponudbi drugačne perspektive pripravljeno tudi na kompromise. Okolje in življenje brezdomca, za katerega se je namreč odločil že pred mnogo leti je namreč izhajalo iz drugačnih izhodišč kot Nanino, ki ima doma vseeno omogočeno dobro situirano zaledje.
Roman v katerem se srečamo z iluzijami mladih in starejših, njihovim razpadom in razočaranji ter družbenimi razlikami, ki jih je polna tudi sodobna slovenska družba.
Objavljeno: 01.06.2015 10:05:58
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:26:37
Nikoli pa je ni nihče vprašal, ali si to res želi, pa tudi seveda ne, ali mogoče želi kaj drugega. Ona pa si je še kako želela, do bi se ponoči pred strahovi lahko zatekla v mamino posteljo. Upala je, da bosta šla enkrat z dedom skupaj peš po domači ulici in bo vsaj kdo pomotoma pomislil, da gre na sprehod z očetom. Pričakovala je, da se bo babica po moževi smrti končno le preselila v njihovo hišo, pa se tudi to ni zgodilo. Wranglerjevi se pač niso nikoli po nepotrebnem približevali in dotikali drug drugega. Ostajali so v svojem maestetičnem hladu in vsak zase postopoma ledeneli, dokler se niso naposled spremenili v tiste črne marmorne kocke s pozlačeno kaligrafijo. Posedovali so marsikaj, o čemer so lahko drugi le sanjali, niso pa premogli tega, kar so lahko imeli vsi.