Balerina, balerina

V kratkem romanu Balerina, balerina gledamo na svet skozi oči dekleta, ki je bilo nekoč povsem normalno dekletce, potem pa se je nekaj v njej premaknilo, zlomilo, zamaknilo do te mere, da je nehalo govoriti, se miselno razvijati, umsko rasti. Zdravnik pojasni, da pač tako je, da se včasih zgodi tako in otrok ostane otrok, ujet v telo, ki se stara po zemeljskih zakonih. Starajo se tudi tisti, ki za Balerino skrbijo. V prvi vrsti je za Balerino najpomembnejša njena mama, pa oče in ostala družina. V širšem družinskem krogu Balerino obdaja izjemna pozornost, skrb, nežnost in razumevanje. Vse tisto, kar bi vsi ljudje morali imeti, a skozi zgodbo izvemo, da ni vedno tako. Vsak od Balerininih bližnjih se sooča z željo po intimni sreči, zadovoljstvu, vsak ugotavlja, kako hitro lahko življenje prinese nekaj povsem nasprotnega ali celo spolzi s tega planeta. V romanu se v lepem, poetičnem jeziku sprehodimo skozi življenje v 60. letih 20. stoletja, ki prinaša velike dogodke. Ti prihajajo v hišo Balerine s poštarjevim pripovedovanjem, s časopisi in revijami, kasneje še s televizijskim sprejemnikom. Imeti cel svet na dlani, z Greto Garbo, Gino Lollobrigido, Chaplinom, Vietnamom in potovanjem na Luno vred, je privilegij. A Balerina ostaja v svojem svetu, ki se nahaja nekje vmes, med sanjami in resničnostjo, med letenjem, padanjem in trdim pristankom na planetu, na svetu, kot pravi Ivan, Balerinin prijatelj, ki je za en drek, saj tudi, če si zdravnik, ne moreš “popraviti” ljudi, kaj šele, da bi popravil cel svet. Morda pa je dovolj za spremembo že to, če hišo in vrata, skozi katera vstopaš v svoj intimni svet in svet najožjih sopotnikov, pobarvaš na belo? Znotraj tega izjemnega in nagrajenega kratkega romana se nahaja še ena plast pripovedi, značilna za avtorja, svet tržaških Slovencev. Hrepenenje po ohranjanju slovenstva ostaja globoko zasidrano v vseh, sploh v Balerinini materi, ki si neumorno želi še enkrat v življenju videti rodno vas na slovenski strani meje.